Film-drevo

Sabina Đogić

Deklica in drevo (Vlado Škafar, 2012) je film o neskončnem travniku. Po njem se, kot iz navdiha, sprehajajo deklice, avtorjeve muze. V njem združijo izvor svojega obstoja: literaturo, gledališče, film in slikarstvo. Njihova ujetost v trenutek podarja filmu tisto, kar jih obdaja in določa: drevesu, listom, vejam, soncu, stolu, travi, vodi. Da bi to potem obstajalo tudi, ko njih ne bo več. Kot Izgovor za film, po katerem bi lahko govorili še o čem drugem.

Deklica in drevo ni toliko film o minevanju oz. prehajanju, kot je film o sprehajanju. Je film o bivanju, čeprav le začasnem, in njegovi prisotni odsotnosti. Prehajajo letni časi in Helena ter Joni, medtem ko se pri Štefki in Ivanki zdi, da sta tu, večno. To je zgodba o njunem travniku in njunem drevesu. Onidve postaneta travnik in drevo, po katerem se šele bo sprehajal film.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!