Vesna in Ne čakaj na maj: kako smo v sivini realsocialističnega vsakdana prišli do komičnega duha

Jela Krečič

Filma Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957) režiserja Františka Čapa sta danes del slovenskega kulturnega vesolja . To pomeni predvsem, da sta vključena v predstavo o tem, kaj konstituira slovensko umetnost in širše: kulturo. Z zgodbo, z dialogi, s kultnimi prizori še vedno sodita med splošne kulturne reference. Postala sta, bi še lahko rekli, del duha tega prostora. In sicer prav zato, ker v mnogih pogledih prekinjata s tistim, kar je bilo prej dojeto kot tipični slovenski duh, kot zastopnik slovenstva v liku bodisi Prešernovega Črtomirja in Bogomile bodisi samorastnikov bodisi cankarjanske matere. Tako ne prekinjata le z dotedanjo slovensko filmsko realnostjo, zavezano vojni, zmagam partizanov in socializma, ampak tudi z romantično, socialno, socrealistično in še kakšno linijo tega, kar sodi v zakladnico naših kulturnih referenc in kulturne samopodobe.

Besede duh nismo uporabili po naključju. Zdi se, da je ta za analizo Čapovih filmov, predvsem romantičnih komedij, zelo na mestu in nadaljevanje teksta bo poskušalo to konstatacijo tudi podpreti. Prvi vtis, ki ga vzbudi gledanje Vesne in Ne čakaj na maj, je namreč prav ta, da ju preveva duh. A kaj to pomeni, kako se ta duh manifestira?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!