Torinski konj

Miklavž Komelj

Torinskega konja sem videl v ljubljanski Kinoteki 26. marca 2014 v nekem nenavadno ekstatičnem obdobju, v katerem sem bil mesec dni domala brez spanja. In ko sem gledal ta film, sem imel občutek, da to ni film, ki bi bil primeren za to stanje. Sploh ga nisem nameraval gledati do konca. Sploh ga nisem nameraval gledati. A ga nisem mogel nehati gledati. Na koncu sem začuden odkril, da sem ta film potreboval tudi za to, da me je spravil v neko frekvenco, ki mi je spet omogočila »normalno« funkcioniranje. Ne vem, če me je kdaj kakšen film tako globoko pomiril. Pišem o spominu na neki vtis. Ki pa obenem ni spomin, ker ta film nekje traja naprej. Pred tem filmom nisem umaknil pogleda – toda ali lahko rečem, da sem ga gledal do konca? Rekel bi, da ta film nima konca.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!