Interkulturalnost, transnacionalnost in novejši hrvaški film

Saša Vojković

Prevedel Igor Kernel

Naziv interkulturalni film se nanaša na dela, pri katerih obstaja interkulturalna in transnacionalna izmenjava. V postkolonialnem obdobju hibridnega postmodernizma in globalizacije interkulturalni filmi niso zgolj lastnost avantgardne in gverilske prakse, značilne za tretjo kinematografijo in nepopolni film. Drugost postane ključen faktor pri opredeljevanju nacionalne istovetnosti in v mainstream filmih, tako da je težko vztrajati pri pojmu nacionalna kinematografija. Interkulturalnost v mainstream filmih se nanaša na priseljence, ljudi, prestavljene v nove dežele. Pogosto gre tudi za vprašanje prevratov in spremenjenih političnih razmer; v hrvaških interkulturalnih filmih je na eni strani čutiti posledice vojne, na drugi pa vidimo spremembe, ki kažejo na transnacionalno in transkulturalno soodvisnost. Sodobni hrvaški filmi se nanašajo na Domovinsko vojno, na soočanje s posledicami vojne ali na njihovo premagovanje. Interkulturalnost je še posebej povezana s povojnimi razmerami in ponovno vzpostavitvijo sodelovanja na območju takoimenovane jugosfere. Hrvaškost se v vsakem od teh primerov uresničuje v odnosu do srbske, bosanske ali neke druge etničnosti. Dandanes v filmih te regije prevladuje strategija koprodukcij, kar vsekakor vodi k transkulturalni dinamiki. Torej se hrvaški imaginarij, celo v primerih, kadar do te izmenjave pride izven tekstualne ravni, izgrajuje v soodvisnosti od drugega in to postaja skupni imenovalec sodobne hrvaške kinematografije.
Ključne besede: sodobni hrvaški film, interkulturalni film, globalizacija, jugosfera, drugost, transkulturalna dinamika, zamolčane zgodovine, nacionalna istovetnost, hibridna subjektivnost.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!