Telesnost in oblast v Teatru ubijanja

Tina Poglajen

Tekst poda analizo telesa, performansa in performativnosti v dokumentarnem filmu Teater ubijanja. Telesne prakse nastopajočih služijo izkazovanju moči in prenašanju kolektivnega spomina, skladno s Foucaultovim modelom razkazovanja predmodernih vladarjev. Oblast kot pravica do jemanja življenja je z moderno bio-oblastjo združena v obliki (indonezijskega) državnega rasizma, pri katerem pokoli postanejo »življenjsko pomembni«, moč ubijanja pa teče skozi celotno družbeno telo. Teater ubijanja sicer spregleda, da je moderna oblast organizirana okrog nadzornega (zahodnega) pogleda, vendar zanj indonezijski morilci odkrito nastopajo in s tem zrušijo iluzijo resničnosti odra, na katerega so s filmom postavljeni. S premestitvijo citatov holivudskega filma zakon dominantne (zahodne) ideologije prisilijo v reartikulacijo in postanejo »nepokorni subjekti«.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!