Savlov sin in vnovična reprezentacija neznosnih podob

Andrej Šprah

Savlov sin (Saul fia, 2015), celovečerni prvenec Lászla Nemesa se posveča dogajanju v taborišču smrti Auschwitz med uporom sonderkommandov leta 1944. Film je prejel tudi oznako anti-Schindlerjev seznam in s specifičnim pristopom, ki zajema snemanje s plitvim fokusom, nenehne prvine zunanjosti polja in pripovedovanje preko dolgotrajnih kadrov-sekvenc, ki gledalcu omejuje vidne in stvarne informacije, izjemno zoži pogled na dogajanje v taborišču. Tako je velik del doumevanja in doživljanja filma prepuščen gledalčevi imaginaciji in njegovemu pogledu na nacistično »dokončno rešitev«. Nemes s tem odpira vrsto novih vprašanj o možnosti reprezentacije shoaha v filmski fikcionalnosti, ki se ponovno radikalizirajo skozi novo, drugo generacijo »doživljanja« genocida kot nosilko specifičnega postspomina.

Ključne besede: Savlov sin, shoah, reprezentacija shoaha, nereprezentabilno, neznosna podoba, postspomin, postgeneracija.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!