Plavanje med utesnjenostjo in odrinjenostjo

Jernej Trebežnik

Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat, 2016), debitantski celovečerec hrvaške režiserke Hane Jušić, predstavlja kratek izsek iz življenja štiriindvajsetletnice Marijane, ujete v zadušljivo in utesnjujoče družinsko okolje. Skozi rahlo naturalističnescenografske in snemalne prijeme v prvi vrsti prihaja do izraza majhnost družinskega stanovanja in neprivlačnost širše okolice, s tem pa so nakazani načini, na katere lahko okolje in družba oblikujeta mladega človeka – vsaj dokler se ta ne upre. Ko njenega ukazovalnega očeta zadane kap, Marijana postane aktivnejša oblikovalka dogajanja okrog sebe, njena novo privzeta tvornost pa se nato najjasneje manifestira v skorajda ponižujočih, a po drugi strani tudi osvobajajočih stikih z moškimi. Tovrstna (psihoanalitična) deromantizacija spolnosti ter iskanje komičnega in odbijajočega v vsakdanjem lahko že izstopata med motivi, značilnimi za filme Hane Jušić, poleg tega pa jih zaznamuje predvsem osredotočanje na »pogled« malce odrinjenih in v družbi nekoliko dezorientiranih žensk, kakršna je torej Marijana.

 

Ključne besede: Ne glej mi v krožnik, Hana Jušić, deromantizacija.

 

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!