(Vaje) v iskanju izgubljenih trenutkov (tišine)

Bratko Bibič

Članek nadaljuje v KINU! 31/32 začeto razdelavo hipoteze in problematike specifične filmske tišine, ki nastane z izumom (nemega) filma. Pri tem se osredotoči na odsek inicialnega obdobja v zgodovini filma, v katerem prihaja do interference med (filmu predhodnim) izumom in družbeno rabo fonografske reprodukcije zvoka (glasov, glasbe). Prihaja tudi do vzajemne implikacije »fonografskega glasu« in »animirane fotografije« v procesu izumljanja slednje, ki je pri Edisonu, izumitelju fonografa in kinetografa, motivirana z in usmerjena v odpravo zanj temeljne hibe fonografa – njegove akuzmetričnosti, odsotnosti podobe (govorečega, vira zvoka). Zaplet ima značaj ironije: če je najprej (akuzmetrični) fonografski glas iskal svoje utelešenje v vizualni gibljivi podobi (filmu) svojega vira/vzroka, je od trenutka izuma filma dalje začela nema »animirana (fotografska) podoba« iskati svoj (diegetski) glas, vse dokler se to izvirno spodletelo in za nadaljnjega pol stoletja odloženo srečanje ni zgodilo v »talkies«.

 

Ključne besede: filmska tišina, filmska glasba, fonografski glas, animirana fotografija, Edison, Muybridge, Marey, Demenÿ.

 

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!