Rob

Kristian Božak Kavčič

V škatlasti celici brez oken ali vrat živi gruča spečih topoglavcev. Med njimi vznikne otrok z okroglo glavo, ki rojake prebudi s svojo pretirano voljo do življenja. Članek obravnava večkrat nagrajeno Celico (2017) Dušana Kastelica v kontekstu avtorjevega opusa, sprašuje se o njegovih stilskih načelih in se skozi optiko vzgojnih stilov ukvarja z družbeno kritičnim nabojem filma ter njegovo protikapitalistično držo.

 

Ključne besede: Celica, vzgojni stili, drugačnost, kapitalizem.

 

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!