Mapiranje Östlundove sociologije v sodobnem evropskem filmu

Jernej Trebežnik

Filme, s katerimi se je Ruben Östlund v zadnjem desetletju prebil med osrednja imena evropske kinematografije, v prvi vrsti zaznamujejo dolgi, statični kadri, ki služijo predvsem ustvarjanju vtisa distanciranosti in nevtralnosti. Na ta način prizori njegovih filmov pogosto delujejo kot posnetki socioloških eksperimentov, usmerjenih v prevpraševanje kulturno zakoreninjenih idej in konvencij, kar gre denimo pri filmu Neprostovoljno (De Ofrivilliga, 2008) v smer splošnega preizkušanja družbenih dinamik, v Višji sili (Force Majeure, 2014) v razmislek sodobnih zahodnih predstav o spolnih vlogah, v Kvadratu (The Square, 2017) pa skozi smešenje sveta visoke umetnosti še v pretresanje švedskih liberalnih idealov. Čeprav je njegov filmski izraz svež in samosvoj, ga prikazovanje buržoazne praznosti postavlja v tradicijo avtorjev, kakršen je bil Buñuel, v sodobnem evropskem filmu ga velja v humornejših trenutkih postaviti ob bok študij vsakdana nemške režiserke Maren Ade, v temačnejših odtenkih pa lahko njegova dela vidimo tudi kot naslednike nasilnega voajerizma Michaela Hanekeja.

 

Ključne besede: Ruben Östlund, statični kader, družbena kritika, sociologija, evropski film.

 

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!