Ostrenje pogleda na Animateki 2015


Nepravičnost družbe na tirnicah
Nezadržno (Runaway, Cordell Barker, 2009)

Kristian Božak Kavčič
4. letnik Gimnazije Vič

Kanadski animator Cordell Barker, ki že dolga leta sodeluje z NFB (National Film Board of Canada), si je za animirani film Nezadržno, katerega dolžina meri nekaj čez 8 minut, vzel dolgih 9 let. Ves ta čas se je posvečal ročnemu risanju animacije.
Levji delež zgodbe se odvija na brzečem, vlaku, nabito polnem z ljudmi s podobnimi telesnimi in osebnostnimi potezami. Okolje, po katerem drvi, je sivo, osamljeno podeželje. Film se ob like bržkone le obregne ¬predstavi jih kot stilizirane upodobitve. Drug z drugim se povezujejo v jasno celoto, ki izriše družbenokritičnost. V prvem vagonu imamo namreč druščino uglajeno napravljenih možakarjev, predstavnikov višjega sloja. Preprostejši sloj nastanjuje drugi vagon, kjer se namesto klasične, ki preveva prvi vagon, vrti poskočna, živahna glasba. Ta spodbuja brezbrižno veseljačenje. Strojevodja je napravljen v vojaško poveljniško opravo. Zapelje ga mična gospodična. Izpostavljen je še mladi možakar, ki rešuje položaj podivjanega vlaka, drvečega proti ravnodušni kravi na tirnicah …
Zdi se, da film obsoja povzpetniški višji sloj, ki ob dani priložnosti (ko se vlak obtiči na strmi klančini in ne more nadaljevati poti) izkoristi nižji sloj (ponudi jim denar v zameno za njihovo imetje, ki ga nato sežgejo in spravijo lokomotivo v pogon). S svojo hladnokrvnostjo se še bolj distancira od nižjega sloja, ki vidi denar kot zmožnost prehoda v naslednji, prvi vagon. Ta miselnost se v filmu pokaže, ko ljudje iz prvega vagona odklopijo ljudi z drugega vagona, ti pa zdrvijo v smrt.
Film, ki je pretežno narejen v 2D tehniki, svojo vlogo družbenokritičnosti zaokroži z večkrat uporabljenim koncem, ki tudi tokrat razreši problem razrednega boja, saj vsi ne glede na sloj, ki mu pripadajo, na koncu umrejo. Smrt v filmu deluje kot katarzična rešitev.


Zmedenost ob rock 'n' rollu
Trilogija »Thee Wreckers«: No Place Like Home (2008), Lonely Bones (2013), Splintertime (2015)


Kristian Božak Kavčič
4. letnik Gimnazije Vič


Nizozemski umetnik, ustvarjalec glasbenih videospotov in kratkih neodvisnih filmov ter žirant letošnje Animateke, Rosto, s trilogijo, ki bo v bližnji prihodnosti postala tetralogija, naslovljeno »Thee Wreckers«, postreže z nekonvencionalnostjo.
Vsi trije filmi so nasičeni z različnimi motivi, ki se kot avtorski podpis pojavljajo tudi v avtorjevih drugih filmih – npr. namesto sonca se pojavi veliko oko, kričeči dojenček s plavutmi namesto nog, izmaličene upodobitve članov benda, itd. Tem Rosto doda še nenavadno rock glasbo svojega mladostniškega benda Thee Wreckers in s tem ustvari edinstveno filmsko atmosfero, ki popelje v resnično čudaški domišljijski svet. Glasba ne deluje samo kot pomagalo k ustvarjanju atmosfere, ampak nastopi kot ključno izrazno sredstvo. Bila je celo izhodišče samega ustvarjalnega procesa. S to trilogijo je Rosto reinterpretiral svojo glasbo skozi medij animiranega filma.
V No Place Like Home se kadri nenavadno hitro izmenjujejo. V prostoru hotelske sobe se nahajajo trije ljudje. Zaradi hotela, ki lebdi v zraku in se vrti okoli lastne osi, se dva lika skupaj s posteljo, na kateri ležita, in televizorjem pred njima premikata sem in tja po sobi. Eden izmed likov, ki se pojavi tudi v naslednjih delih trilogije, je možakar z luknjo namesto levega očesa, drugi je kot truplo bled in z obliži, prelepljenimi čez oči, njegov prijatelj. Tretji v sobi je po izgledu podoben prvemu in vse, kar počne, je le, da opazuje druga dva.
Hitra montaža dogodkov v sobi se nato razvije v dolg posnetek prehoda skozi hotelski hodnik, na katerem srečamo band Thee Wreckers. Kot pri drugih likih v trilogiji so tudi pri teh animirane le (izmaličene) glave.
V Lonely Bones je prepletanje animiranega in igranega še bolj prisotno. Pojavi se na primer lik, katerega vlogo odigra sam avtor. Glavni protagonist začne bežati pred skupino ljudi, ki jo vodi »režiser« (torej Rosto), medtem ko s hitro montažo ustvarja stalno napetost. Proti koncu filma se odvrti posnetek samega green screena, postavljenega na prizorišču snemanja.
Napetost v prvih dveh delih je povsem v nasprotju s tretjim (Splintertime). Od glavnega protagonista tokrat ostane le glava. Bend in medicinska sestra jo v ambulantnem vozilu (zdi se da brez cilja) vozita po praznem, belem prostoru, ki spominja na bledo puščavo. Film je počasnejši od prejšnjih in na začetku deluje bolj jasno zastavljen, ne tako nasičen z motivi. A to se spremeni proti koncu filma, kjer avtor z montažo pospeši dogajanje do zmedenega, na videz nepovezanega sosledja dogodkov, ki razpirajo možnosti interpretacij. V tem delu se posnetki, ki niso animirani, pojavijo povsem naključno, na samem koncu pa se film prevesi v igranega.


Postavi se v moje perje
Pri gospe Kokoški (Chez madame Poule, Tali, 1974)


Kaya Kamenarič
1. letnik novinarstva, Fakulteta za družbene vede


Pri gospe Kokoški je kratki animirani film kanadske avtorice Tali. Avtorica se je odločila narediti prerez svojega vsakdanjega življenja, zato je svojo zgodbo narisala – lastno družino je upodobila kot kokoške. Tako nastopijo mama Kokoška in njena piščančka, ki nimajo obrazov. Slednje bi lahko simboliziralo ne le kokošje družine, ampak tudi sodobno družino. Kokoške v filmu ne govorijo, spuščajo le čivkajoče zvoke, ki glede na hitrost in barvo tona rišejo njihovo razpoloženje. Barve so nežne, uporabljena je 2D tehnika risanja. Pomembnejši predmeti in kokoške se ves čas »tresejo«, medtem ko ozadje ostaja statično.
Mama kokoš že v prvem prizoru pospravlja stanovanje, sesa in kuha. Piščančka njenega truda ne vidita, nad njeno hrano se zmrdujeta. Mama poskuša na lep način prepričati otroka, da bi jedla, vendar ji po nekaj poizkusih prekipi – od jeze ji dobesedno poči jajce nad glavo. Potem se odloči sinčka, ki je ni ubogal, vreči iz hiše. Na komičen način mu obuje za tanke nožice prevelike škornje in ga odloži pred vhodna vrata. Sinček se iz te lekcije ničesar ne nauči in ko se vrne nazaj v stanovanje, čevlje odvrže na tla. V tem trenutku mama Kokoška jezno »odcepeta« in otroka pusti sama. Piščančka najprej igrata video igrice (kar je kritičen komentar tudi na otroke današnje družbe), ko pa napravo pokvarita, se odločita poiskati hrano. Ker ne znata odpreti pločevinke, stečeta iskat mamico, ta pa se skriva na drevesu. Otroka sta nerodna, saj se prevračata in izgubljeno tekata naokoli. Prav tako si ne znata obuti čevljev ali zapeti hlač, kar zopet deluje komično. Na koncu jima mama najprej pomaga, nato pa izleže še eno jajce. Otroka ji pomagata skrbeti za novega bratca in končno uvidita, kako težko je skrbeti za takšnega malega piščančka. Šele ko se postavita v Kokoškino perje, začneta ceniti njen trud in delo.


Bastienova beležnica
Madagaskar, dnevnik s poti (Madagascar, carnet de voyage, 2009), Kargo kult (Cargo cult, 2013), Obrazi s poti: Grčija, gora Atos (Portraits de voyages: Grece, le mont Athos, 2013), Obrazi s poti: Antarktika, postaja Concordia (Portraits de voyages: Antarctique, station Concordia), Obrazi s poti: Senegal – Sabar (Portraits de voyages: Senegal – Sabar, 2013), Stop motion film (2014), Jazz improvisation in a notebook (2015)


Ivana Aleksić
3. letnik Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana


S potopisnimi animacijami Bastien Dubois odpira svoj dnevnik in nas popelje v svet, ki ga najverjetneje ne poznamo. Želel je prikazati, kaj je doživel in videl med svojim potovanjem po svetu ter svoje izkušnje upodobiti v obliki kratkih zgodb. Pravi, da je svet ponekod zelo krut in nesrečen, a želi ohraniti optimističen pogled nanj, kar se izraža tudi v njegovem delu. Mlad francoski režiser je namreč precej uspešen, sodeč po tem, da je bil njegov film o Madagaskarju nominiran za oskarja.
Sam sicer trdi, da svojih filmov ne dojema kot dokumentarne, čeprav imamo ob ogledu morda sprva tovrsten občutek. Osredotoča se predvsem na »eksotične« dežele ter na nek način proučuje kulturo ljudstev, ki živijo nekako ločeno od zunanjega sveta. Med svojim potovanjem je velikokrat tudi likovno upodobil dogajanje, ki ga je opazoval. Nekaj izmed umetnin uporabi tudi v svojih animacijah ter z njimi podčrtuje resničnost zgodbe.
Njegove podobe in figure niso abstraktne, precej se poigrava z barvami – na obrazih uporabi več barv hkrati ter s tem ponazori nekakšen kontrast in raznolikost človeka. Preden preide na samo zgodbo, predstavi pokrajino, kjer se zgodba odvija. Pri Kargo kultu opazimo, da je pokrajina precej samotna in naravna. Domnevamo, da ljudstvo, ki tam živi, ni urbanizirano ter daje vtis »starih civilizacij«. Potemtakem si torej vsebino zgodbe lažje razlagamo.
Obrazi s poti: Grčija, gora Atos z glavnim likom protestantskega redovnika, bivšega pankerja in narkomana, nosi močno, na nek način satirično sporočilo. Avtor svoj dialog z redovnikom upodobi na dolgem balkonu, ki odpira pogled na morje in sončni zahod, kakor da prikazuje željo po miru in svobodi.
V tem sklopu filmov izstopa Stop motion film, ki ne temelji na zgodbi, temveč gre za preprost prikaz postopka stop motion. Avtor je uporabil razne fizične figure ter plastelin, ki ga je pregibal oz. premikal po prostoru in s tem ustvaril učinek premikanja.
S tovrstnimi animacijami Bastien vzbuja občutek podoživljanje zgodb skozi njegove oči ter spoznavanja sveta, kot ga je spoznal sam.


Razpet med ljubeznima
Fallin' Floyd (Paco Vink, Albert 't Hooft, 2012)


Kristian Božak Kavčič
4. letnik Gimnazije Vič


Anikey studios je pod vodstvom nizozemskih ustvarjalcev Paca Vinka in Alberta 't Hoofta do zdaj posnel tri kratke animirane filme. Fallin' Floyd, visokooktanska komična drama, ki lik glavnega protagonista razvije v devetih minutah, je njun zadnji kratki animirani film.
Fallin' Floyd s preletom skozi mesto popelje do glavnega protagonista, ki na ulici radoživo igra trobento. Film je sicer narejen v 2D tehniki, a sta se avtorja nenavadnemu in ploskemu videzu okolja izognila z uporabo 2.5D tehnike. Glavni junak je kakor drugi liki ustvarjen enostavno in brez detajlov. Obrazi likov se zdijo karikirani, barva polti je pri vsakem drugačna. Barve so glavno izrazno sredstvo v filmu. So svetle – prevladujejo modra, zelena in rdeča, ki občasno meji na rožnato. S tem avtorja skozi okolico, ki obdaja protagonista, slikata njegovo počutje, ki je lahkotno in prijetno – lik se zdi srečen.
Nalezljivost njegove sreče se pokaže takoj, ko možicelj, napravljen v srajco s kravato in s kovčkom v roki ter povešene drže, stopi mimo protagonista in spremeni razpoloženje – postavi se bolj pokončno, na obrazu se mu izriše nasmeh. Protagonist se nato začne premikati od kraja do kraja in navduševati ljudi, ki slišijo glasbo njegove trobente. To navdušenje protagonistu prinese denar, s katerim kupi prstan ženski. A nato ugotovi, da ta že ima svojega partnerja.
Od tu naprej se vsa razgibanost barv spremeni v melanholičnost temno modre in vijolične. V modro se spremeni tudi polt protagonista, ki se kot nekakšna poosebitev Freudovega »ida« pojavi kot majhen, črn demon, ki začne upravljati z njegovim življenjem. Protagonist trobento vrže v reko, s stene svoje sobe strga vse plakate džezovskih legend, začne si puščati brado ... Kmalu zatem začne delati kot natakar v restavraciji, a tam opaža le srečne in zaljubljene pare, ki s svojo živo obarvanostjo izstopajo od preostalih likov. To vodi do protagonistove brezvoljnosti in neprisotnosti pri delu, zato ga vedno jezni delodajalec premesti v kuhinjo. Tam zaradi enakih razlogov ne ostane dolgo, nakar je premeščen do stranišč. Zopet je nejevoljen, zato ga delodajalec odpusti. Prepusti se alkoholu, mali demon, ki ga spremlja, pa postaja vse večji. Ritem filma se upočasni in s tem ponazori počutje glavnega protagonista.
Pojavi se pred psihoterapevtom, ki vrže proč njegov prstan. Za njim se zapodi v reko, a tam najde svojo trobento. Znajde se v prostoru, s katerega odtečejo vse barve razen črne. Vse, kar mu ostane, je trobenta, na katero začne igrati otožno skladbo. Postopoma se v okolje začnejo vračati barve. Okoli protagonista se zbirajo ljudje, ki so navdušeni nad njegovim igranjem. Tokrat trobente ne igra zaradi denarja ali da bi si pridobil pozornost ženske ampak zaradi igranja samega. Mali demon izgine, protagonist pa spet postane priljubljen pri ljudeh.


Poplava medsebojne komunikacije
[mu:stərman] - Zgodba o poplavi ([mu:stərman] – A Flood Story, Maarten Isaäk de Heer, 2012)


Kristian Božak Kavčič
4. letnik Gimnazije Vič


V 17-minutnem prikazu poplave se nizozemski ustvarjalec Maarten Isaäk de Heer z nenavadnim pristopom ukvarja z vprašanjem čustvene reakcije petih družin, ki jih ta dogodek prizadene. Pred začetkom filma se izriše napis, ki sporoča, da gre za inštalacijo, ki načeloma ni namenjena predvajanju v filmski dvorani.
Celoten film se odvije znotraj enega statičnega kadra, ki zajame pet hiš, v katerih stanuje pet različnih družin oziroma pet različnih vrst živali – konji, race, purani, dihurji in tjulnji. Hiše so upodobljene v popačeni perspektivi, detajlirane in z nenavadno velikimi okni, s čimer avtor omogoči vpogled v vsako.
Avtor brez posebnega uvoda predstavi vsakdanje življenje vseh teh družin. Različne živali prestavi v človeški svet, ki ni prilagojen vsaki izmed teh živalskih vrst. V vsaki izmed hiš se stalno nekaj dogaja – v eni konj kadi, v drugi puran pelje svojo ženo na invalidskem vozičku do avtomobila, v tretji dihur udarja po dveh tipkah na klavirju itd.
Race se, ko začne deževati, iz hiše prestavijo v čoln ter si ravnodušno, skorajda rutinsko nadenejo rešilne jopiče. Prostor začne poplavljati voda. Postopoma se racam v čolnu pridružijo vsi preostali z izjemo konjev in puranov, ki so pred poplavo z avtomobilom zapustili prostor. Voda seže višje od vseh hiš in pogoltne prostor pod čolnom.
Hkratnost dogajanja se strne v »nedogajanje« v čolnu. Živali, ki so se na poplavo odzvale nenavadno mirno, na čolnu ne spregovorijo. Vsake toliko časa se kakšna izmed njih premakne. Tu se avtor družbenokritično dotakne aktualnih tem – nesposobnosti komuniciranja ljudi (živali se držijo vsaka zase; tudi znotraj družine) in navezanosti na materialne dobrine (dve izmed rac se začneta ukvarjati s svojimi telefoni in tabličnimi računalniki).
Voda počasi odteče, dolgočasje v čolnu se razcepi v ponovno razvejenost dogajanja in vse živali se vrnejo na svoja mesta ter tako zaključijo ta ciklični film oziroma inštalacijo.


Vsi smo že slišali zgodbe, ki se začnejo tako
Urbane legende: Nepomembno (Városi legendák: Indifferens, Kati Glaser, 2015)


Laura Bohinc
študentka Medicinske fakultete


Animacija Kati Glaser je pripoved nenavadnih prigod in nesreč »kolega« z nogometa, ki ima mlajšega brata z nogami na iks, čigar sošolec je imel hrčka, ki ga je dal nekomu, ki je poznal tipa, nekega kodrastega človeka, ki je bil na stara leta še vedno majhen.
Pripoved je zgoščena v tri minute pripovedovalčevega opisovanja bizarnih dogodkov, ki jih dopolnjuje bogata vizualna interpretacija v tehniki kolaža. Ritem animacije je zelo hiter, posamezne prizore komaj zaznamo, barve so močne in žive, tehnika kolaža pa ustvarja večplastnost, ki jo poudarja uporaba različnih tekstur in pozorno izdelani detajli.
Med poslušanjem pripovedovalčeve pripovedi – zgodba ni tipično linearna, saj gre za nizanje nesmiselnih dogodkov – ki jo spremljajo nenavadne vizualne asociacije, je na trenutke ob zgoščenem dogajanju na platnu težko slediti podnapisom. Animacija je duhovita in nabita z domišljijo in zdi se, da smo gledalci od začetka do konca skupaj s pripovedovalcem zadrževali dih.


Pogovor o ustvarjalnem procesu s Cyprio Donato in Camilom Colmaresom


Laura Bohinc
študentka Medicinske fakultete


Cypria Donato se je na Animateki predstavila v sklopu Evropski študentski tekmovalni program II s filmom Kurba (Putain, 2015), ki je njeno diplomsko delo na belgijski šoli L'École Nationale Supérieure des Arts Visuels de La Cambre, kjer je študirala animacijo.
Camilo Colmares je sprva študiral film v Kolumbiji, Quimtai (2015), ki smo si ga lahko ogledali v sklopu Evropski študentski tekmovalni program I, pa je nastal kot diplomska naloga Akademije medijskih umetnosti v Kölnu, kjer je svoj študij nadaljeval.

O začetkih
Sogovornika zelo različno pristopata k animiranem filmu, Camila zanima eksperimentalna animacija in recikliranje podob, saj sam ne riše, medtem ko je Cypria animacijo odkrila preko risbe, ki je še vedno pomemben element njenega ustvarjanja, čeprav je njena animacija povsem digitalna. Oba sta se za animacijo navdušila tudi preko plesa, ki sta povezana z gibanjem in ritmom, ki igrata pomembno vlogo tako v Kurbi kot Quimtai.

O procesu nastajanja
Cypria in Camilo se strinjata, da ideja, iz katere se rodi film, ni nikoli povsem uresničena, animacijo in proces njenega nastajanja dojemata kot nekaj organskega, ki se spreminja z njima v obdobju nastajanja. Camilo si med nastajanjem animacije dela nekakšne zemljevide asociacij, glasbe, ustvarjalcev, dogodkov, o katerih razmišlja, ki mu služijo kot zgodbopis in meni, da je zato končni izdelek vedno konglomerat stvari, ki ga navdušujejo, se mu dogajajo, ljudi, s katerimi sodeluje in njihovega pogleda na delo ter zato nikoli povsem njegov. Cypria večjo pozornost namenja risbi in pripovedi, Kurba pa je nastala na podlagi njenega večletnega raziskovanja tematike.

O zvoku
Zvok igra zelo pomembno vlogo pri obeh ustvarjalcih. Camilo včasih najprej izbere/posname zvok, ki služi kot hrbtenica vizualnem delu, pri Quimtai pa sta zvok in slika nastajala vzporedno. V nobeni od animacij ni dialoga, ker tako Cypria kot Camilo ne želita pripovedovati zgodb, ampak ju zanimajo občutki, čustveni odziv gledalca na njuno delo. Strinjata se, da igra glasba ključno vlogo, saj se človeka dotakne hitreje in drugače kot slika, ki jo gledalec ponavadi poskuša osmisliti, pri čemer lahko zvok poudarja večplastnost vizualnega ali pa le tega poenostavlja. Oba tudi sama snemata zvok za animacije, velik del zvočnih efektov Quimtaia je bilo posnetih v Camilovem stanovanju, medtem ko je Cyprii pri zvoku pomagal njen oče.

Tako Cypria kot Camilo sta zaključila s študijem in si želita ustvarjati na področju animacije, saj menita da ima izrazno moč, ki je drugi mediji ne premorejo; animacija, ko je končana, ni več njuna, ampak živi svoje življenje, ki je različno od gledalca do gledalca in je pogojeno s čustvom, ki ga v njem vzbudi. To pa je nenazadnje tudi vse, kar od nje pričakujeta.