Halloween s KINOM! vol. I
Za vse, ki verjamete, da dober Halloween zahteva najprej tudi temeljito teoretsko pripravo, smo se potrudili pripraviti izbor kultnega čtiva 
O sodobnih vampriskih filmih in serijah:
V KINU! 10 preberite Hitchcockove zapise o Grace Kelly:
»Toda potem, ko je videla Marnie, se je Grace strinjala, da se je morda prenaglila, ko je zavrnila vlogo. OK, res je bila princesa, a ubogi mali Monako bi se že lahko sam znašel tiste tri mesece, ki sem jih potreboval, da ponovno posnamem Marnie. In ne nazadnje je bil tam tisti njen princ. Ali ni bila to njegova služba? Vedno sem nameraval vprašati Grace, kaj so dolžnosti princese, a sem prepričan, da bi mi takoj, ko bi začela z razlago, misli pričele uhajati. Ko me ljudje vprašajo, kaj počne filmski režiser, vem, da nočejo zares vedeti. Hočejo zelo jedrnate, natančne odgovore. Tako jim povem, da sedim na enem od tistih platnenih stolov z mojim imenom na naslanjaču in gledam skozi iskalo. Vsake toliko, ko me kaj piči, zakličem ‘Akcija!’ ali ‘Rez!’, odvisno od situacije. To lahko razumejo. Ni jih treba dolgočasiti z nesmiselnimi anekdotami o neskončnih posvetih o zgodbi, popravkih, izdelovanju snemalne knjige, sestankih s šefi produkcije, kostumografi in scenografi, zato da bi bila vsaka podrobnost absolutno popolna.«
Alfred Hitchcock, »Grace Kelly v glavni vlogi«, KINO! 10
Kar cel tematski blok smo zombi filmu namenili v KINU! 19/20:
KINO! 25/26 ponuja dve poglobljeni obravnavi opusa italijanskega mojstra Maria Bave, …
»Bava ni podcenjeval svoje publike. Ni ji stregel v vseh njenih pričakovanjih in poželenjih. In tu tiči še eno protislovje. Izpolnjevanje žanrskih pričakovanj, tj. pričakovanj žanrskega gledalca, je vendarle temeljna zahteva in konvencija ne le horrorja, pač pa žanra kot takega. Če je Bava prekršil vse trende modernosti, ko se je namesto realizmu zavezal cinéma fantastique, je prekršil tudi vse zapovedi filmske fantastike, ko ji je rušil tisto četrto steno, gledalcu pa tisti bistveni ‘suspension of disbelief’, zatopljenost, vero v verjetnost neverjetnega dogodka. Za Bavo in posledično ves italijanski giallo je bila narativna kohezija, kot smo videli, nepomembna. Posledično so bili Bavovi filmi za svoj čas in trg, kateremu so bili namenjeni, kategorična anomalija.«
Maša Peče, »La bête humaine po Mariu Bavi«, KINO! 25/26
»Ko govorimo o percepciji filmov Maria Bave pri nas, moramo ločiti čas nastajanja njegovih del od veliko kasnejšega obdobja po smrti tega režiserja, ko so njegovi filmi postajali dostopni najprej na videu, potem pa še na medmrežju. V letih, ko so v Italiji in drugod po svetu lahko gledali Bavove filme kategorije orrore in giallo, v katerih se je Bava izkazal kot največji inovator, k nam ne v kino ne na televizijo ni prišel niti eden njegovih filmov te vrste. Na platnih naših kinodvoran smo si lahko ogledali vsega tri njegove filme: zgodovinsko Invazijo Vikingov (Gli invasori, 1961), fantazijsko Aladinovo čarobno svetilko (Le meraviglie di Aladino / Les Milles et une nuits, 1962) in Diabolika (1968), ekranizacijo tudi pri nas priljubljenega stripa.«
Igor Kernel, »Il grande maestro: Mario Bava in njegova zapuščina«, KINO! 25/26
… študijo Hitchcockovega Suma (Suspicion, 1941) …
»Kar nam Hitchcockov Sum kot presek komedije in melodrame naposled pove o Emersonovem moralnem perfekcionizmu, ni samo to, da je prav zapoved po ‘izboljšanju’ lahko največja past, temveč tudi to, da se tej zapovedi pravzaprav ni moč ogniti, da je torej tiranska in neusmiljena, to pa na enak način, kot je tiranski in neusmiljen zakon očeta; in morda bi tu lahko celo tvegali trditev, da gre za eno in isto formo zapovedi, ki na koncu zdrobi nebogljenega subjekta.«
Tomaž Grušovnik, »Med komedijo in melodramo: Hitchcockov Sum«, KINO! 25/26
… in premislek o srhljivki Lahko noč, mamica (Goodnight Mommy, Severin Fiala, Veronika Franz, 2014)
»V filmu Lahko noč, mamica je obraz tisto torišče, ki nas zaposli in nam predstavlja točko, okrog katere se trudimo razplesti dano situacijo in ki nasploh okupira našo analitično žilico. To pa ni zgolj eden od mnogih znakov, ampak tisti znak, ki kot s skalpelom razpira sam film, in to ne le njegove vsebine, ampak tudi njegovo (žanrsko) logiko. Skozi obraz torej beremo film in obraz je tisti, ob obličju katerega se lahko ustavimo in lahko izpeljemo argument o (ne)uspešnosti filma znotraj (in onkraj) lastnega žanra grozljivke.«
Pia Brezavšček in Jernej Kaluža, »Grozljivi obraz grozljivke Lahko noč, mamica«, KINO! 25/26