V sodelovanju s Pekarno Magdalenske Mreže in Galerijo K18 vas v četrtek, 26. 11. 2020 ob 18:00 vabimo na predstavitev posebne tematske številke revije KINO! – Film in arhitektura! Kratki predstavitvi sveže edicije dr. Maje Krajnc (gl. in odg. ur.) bosta sledili predavanji Petra Karbe: K razmerju med filmom in arhitekturo ter Oskarja Bana Brejca: Hopper in film.

Dogodek bo potekal prek aplikacije zoom: https://zoom.us/j/94174766743.

Program

18:00: Maja Krajnc, odg. ur. revije KINO!, predsednica Društva KINO! in snovalka/mentorica Ostrenja pogleda:

Predstavitev Društva za širjenje filmske kulture KINO!, revijalne in knjižne produkcije ter izobraževalnega programa Ostrenje pogleda.

18:15: Peter Karba: K razmerju med filmom in arhitekturo

Karba v predavanju poišče razmerje med filmom in arhitekturo na način, da se ju obravnava kot ločeni umetnostni zvrsti preko nekaterih občih določil, ki izkazujejo razlike in enakosti med njima. Ta določila so: obstoj, prisotnost, materialnost, tehnološkost in spomin. Študija zgodovinskega razvoja ter pojavnosti filma in arhitekture zasnuje razumevanje razmerja z Bazinovim konceptom »kompleks mumije«, ki vodi do sklepa, da film omogoča radikalno razširitev obstoječih pomenov arhitekture, s čimer pa se povratno izkazujeta tudi bistvena zmožnost in pomen filma.

Pri vprašanju razmerja med filmom in arhitekturo neizogibno naletimo na njun obstoj. Kot umetniška proizvoda nista dana oziroma, rečeno s Heglom, ‘neposredno skončana’, ampak imata tako kot proizvodi ostalih umetnosti tudi ‘neko začenjanje’ oziroma nastanek. /…/ Rečemo lahko, da je nastanek arhitekture, začetek obstajanja, časovno zabrisan, je nedoločen. Po drugi strani, sledeč nastopu filma, pa ima ta vsaj v nekem prevladujočem diskurzu natanko določen datum in določena imena ljudi, ki so ga ustvarili. In tudi če bi skozi  razumevanje tega, kaj je film, prišli do drugačnih ugotovitev, bi nastop filma težko uvrstili dlje od desetletja pred ali po letu 1895 in tudi alternativna ugotovitev bi vključevala kak datum ter kakšna imena. Tako ugotovimo, da je mogoče o razmerju med filmom in arhitekturo v smislu obstoja govoriti šele od nastopa filma ob koncu 19. stoletja, ter da imata film in arhitektura pojmovno drugačna začetka, sta drugače zamejena oziroma določena. Ob tem velja kot digresijo glede obstoja arhitekture omeniti zabavno formulacijo Charlesa Jencksa, ki je zagato glede nastopa postmodernizma v arhitekturi lakonično razrešil tako, da je opredelil natančen trenutek (15. julij 1972, 15.32) začetka obdobja – razstrelitev prvih nekaj blokov modernistične stanovanjske soseske Pruitt-Igoe v Saint Louisu.

Peter Karba, KINO! 42

19:15: Oskar Ban Brejc: Hopper in film

Ban Brejc se v svojem seminarju osredotoča na povezavo med Edwardom Hopperjem in filmom. Po uvodnih komentarjih o primerjavi gibljive filmske podobe in statične podobe slike se najprej osredotoči na pomen zunanjosti polja pri Hopperjevem slikarstvu. Njegovo uporabo zunanjosti polja primerja z uporabo zvoka v zgodnjih filmih Roberta Altmana. V drugem delu primerja Hopperjeve perspektivične in prostorske distorzije s konceptom in učinkom glitcha v filmu. Glitch v filmu Holy Motors (Leos Carax, 2012) je predstavljen kot način razumevanja dveh glavnih interpretativnih pristopov v eksperimentalnem filmu, obenem pa poskuša razširiti razumevanje Hopperjevega slikarstva.

Letnica Hopperjevega rojstva predhaja razmah filma za le nekaj let in lahko bi rekli, da je Hopperjev umetniški razvoj (vsaj časovno) vzporeden razvoju filma. Zaradi tega ni presenetljivo, da je skozi mnoga leta ponavljajoči se motiv v Hopperjevem slikarstvu vlak ali pa krajina, ki jo prečijo tračnice; tako kot je vlak (in pomeni modernosti, mobilnosti in tehnologizacije, ki jih uteleša) nekakšen primarni filmski motiv, se ponavlja vedno znova v Hopperjevih oljnih slikah in mnogih jedkanicah. Med Hopperjevimi motivi lahko najdemo nadaljnje povezave s filmom, a te se zdijo pogosto le ilustrativne in precej očitne. Pravo povezavo Hopperja s filmom zaznamujejo prej njegove nenavadne kompozicije in izrezi. Med njimi je gotovo najbolj povedna zgodnja slika Railroad Train iz leta 1908, kjer vidimo le zadnji in del predzadnjega vagona vlaka, lokomotivo katerega nakazuje le iz zunanjosti polja valeča se para. Izrez deluje izrazito filmsko, ker je za sliko precej nenavaden, v filmu pa si lahko točno tako predstavljamo konec posnetka nekega vlaka, kjer je med zaključnimi kadri tik pred rezom gotovo en prav tak, kot je Hopperjeva slika.

Oskar Ban Brejc, KINO! 42
Railroad Train (Edward Hopper, 1908)

Vabljeni!