K razmerju med filmom in arhitekturo je mogoče pristopati iz številnih in različnih zornih kotov. Najočitneje bi bilo seveda orisovati igrane in dokumentarne filme, ki arhitekturo ter človekovo bivalno in delovno okolje neposredno nagovarjajo oziroma vključijo v svojo pripoved. O arhitekturi smo denimo kritiki v zadnjih letih neizogibno razmišljali ob filmih, kot so ColumbusThe Infinite Happiness ali Parazit, ki svojo pripoved v veliki meri vežejo prav na fizično okolje prikazanih likov, a je iskanje globljih skupnih točk na ta način morda teoretsko še najmanj plodno. Več možnosti nam odpira premišljevanje ontoloških vzporednic med obema medijema izražanja, torej iskanje njunih glavnih razlik in njunih točk dialoga oziroma možnosti, da se eden nasloni na potenciale drugega. Okrog vseh teh vprašanj se vrti večina esejev 42. številke revije Kino!

Več o prispevku Jerneja Trebežnika na: