Categories
novice

Domovine in Pokrajine upora, o katerih smo pisali v najnovejši ediciji KINA!, danes in jutri na Kino Otoku

Zaključna dneva letošnjega Kino Otoka prinašata še dva filma, s katerima smo se ukvarjali v najnovejšem KINU!. To sta Domovine (2020) Jelene Maksimović, o katerih je pisala Maja Krajnc, in Pokrajine upora (Pejzaži otpora, 2021) režiserke Marte Popivoda in soscenaristke Ane Vujanović, s katerima se je pogovarjala Petra Meterc.

Domovine lahko ujamete danes ob 17:00, Pokrajine upora pa jutri ob 13:00.

»Scenarij za Domovine je [Jelena Maksimović] napisala precizno,1 ‘sam proces snemanja pa je vedno bolj svoboden od tistega na papirju’ – sledili so situacijam in se nanje odzivali, kar je v scenariju zastavljeno kompleksnost še poglobilo. Z majhno filmsko ekipo so se v prvi etapi snemanja prepustili toku, ki ga je narekovalo okolje: Želeli smo, da ljudje, živali in pejsaži prinesejo svojo resnico, svojo lepoto, svoje narativne elemente.’ Ker so Domovine film o spominjanju, so na poti venomer iznajdevali načine, na katere so implementirali dele spominjanja v vizualnem in zvočnem smislu. Niso se ukvarjali s faktografijo, ampak z interpretacijo. Po zimskem delu se ji je zdelo, da se (ji) film izmika, iskala je organsko vez s sedanjostjo.2 In tako je igranemu filmu, ki je bil že zamišljen, da se z antropološkim beleženjem prevesi v dokumentarec, s tavanjem Lenke čez zapuščen prostor v hermetičen filmski esej, dodala neke vrste performans, ki film retroaktivno poveže na samem koncu.« 

Maja Krajnc o Domovinah (2020) Jelene Maksimović v KINU! 43/44


Sonjin glas odpora združite s pokrajinami, nato pa tem pokrajinam vdahnete tudi vaša razmišljanja o Sonjinih zgodbah iz sodobne perspektive. Tudi vizualne podobe se na platnu pogosto stapljajo, kot bi poskušali »tukaj in zdaj« prepojiti z lekcijami, ki nas jih uči preteklost. Pravite, da besedne podobe iščejo nove prostore, nove glasove, nova telesa. Kako razumete zgodovino in premoščanje časovnih dimenzij v filmu?

Marta Popivoda: Napisi na zaslonu so drobci Aninega dnevnika dela. Na diskreten način dajo Sonjini zgodbi časovno dimenzijo in nakažejo, kdo in zakaj je posnel ta film, s čimer preneha biti ‘zgodovinski’ in postane sodobna zgodba o medgeneracijski solidarnosti, prenosu znanja in spominov.

Ana Vujanović: Vloga besedila je povezati dve življenjski in zgodovinski izkušnji z velikim spoštovanjem do Sonjinega boja, s katerim seveda ne tekmujeva … jemljeva ga kot opozorilo in opomin o tem, ‘kaj je treba narediti’ danes. Zdaj je protifašizem potreben tako kot v tridesetih letih; od tod tudi ta povezava, ta benjaminovski ‘tigrov skok v preteklost’.

Marta Popivoda in Ana Vujanović: Priča smo naraščajočemu valu fašizma in izbrisu komunizma kot zgodovinskega gonila protifašizma iz današnje evropske družbe. Revizionistični pristopi k zgodovini se pojavljajo po vseh regijah bivše Jugoslavije: v Srbiji imamo nove zakone, ki omogočajo rehabilitacijo nacističnih kolaborantov; v Sloveniji imamo diskurze o narodni spravi, v vseh naših državah pa tudi diskriminacijo LGBTIQ oseb in rasizem do Romov. Ko pogledamo širše, obstaja resolucija EU o totalitarizmu, ki enači komunizem in fašizem, in strah pred migranti iz Sirije in Afrike … Mar niso ograje iz bodeče žice, ki so se pojavile vsenaokrog, ilustracija oživljenega fašizma, rojenega ravno iz izbrisa protifašističnega svetovnega nazora in borbe iz zgodovinskega spomina?

Z avtoricama se je pogovarjala Petra Meterc, celoten intervju najdete v v KINU! 43/44

Vabljeni k ogledu in branju!


  1. Kot montažerka v mislih spaja podobe že pri pisanju scenarija. Enako počne pri snemanju, njena režija je neke vrste »izpeljava montažnih postopkov«; tako njeni filmi nikoli niso zares veliko daljši od surovega, posnetega materiala. V primeru Domovin so tako izpustili le pet–šest minut (»izčistili do minimalistične intime«), film je montirala sama, montažo pa je »nadzoroval« kolega, uveljavljeni montažer iz Hrvaške Jan Klemeše.
  2. »V Berlinu sem videla ekofeministični film Who is Afraid of Ideology Part 1 (2017), kratek filmski esej z začetkom, v katerem se režiserka Marwa Arsanios približuje kameri in recitira teoretski tekst. Postopek se mi je zdel zanimiv in pomislila sem, zakaj ne bi imeli teksta, ki neposredno naslavlja gledalca in odslikava naš socialno-politični trenutek, naše razmišljanje in prevpraševanje.«
Categories
novice

Ostrimo pogled na FeKK-u! 2021

Ko poletje počasi lega k počitku in se jesen že pripravlja na svoj nastop, se Ostrilci in Ostrilke na tradicionalni festivalski filmskokritiški delavnici Ostrimo pogled na FeKK-u! prijetno podružimo ob kratkih filmih. Izplen letošnje delavnice, ki je potekala med 16. in 21. avgustom, je 15 tekstov, ki jih je spisalo pol ducata delavničarjev. Pisarije sta pozorno, s konstruktivnimi komentarji pospremila mentorja dr. Maja Krajnc, odg. ur. revije KINO!, in Kristian Božak Kavčič.

Tudi letos je FeKK nanizal obilico raznovrstnih sklopov. Najprej smo se ustavili pri spremljevalnem programu slovenskih kratkih filmov FeKK SLO: Drugi val in takoj po projekciji pograbili za telefone, diktafone in o ozadju njihovih filmov dodobra preizprašali prisotna domača avtorja, dokumentaristko Nejo Tomšič in nekdanjega Ostrilca Lenarta Sušnika. Tudi prihodnje dni so zaznamovali pogovori z gosti festivala. O intuitivnem ustvarjanju in iskanju umetniških povezav, ki jih običajno ne vidimo, je spregovoril režiser in žirant na FeKK-u, Stefan Kruse Jörgensen, o filmu in filmskih akterjih – arhivarjih, kuratorjih, zgodovinarjih itd. – v kontekstu nove ekološke realnosti in o avtentični filmski izkušnji je poglobljeno razmislil med drugim nekdanji programski vodja Kinodvora, odgovorni urednik revije KINO!, programski vodja Slovenske kinoteke, urednik filmskega programa v muzeju George Eastman v Rochesterju, trenutno pa kurator avstrijskega filmskega muzeja v Dunaju, Jurij Meden. Pogovorili smo se tudi s starim znancem Ostrenja pogleda Martinom Drakslerjem o njegovem diplomskem kratkem igranem filmu Maks (2021).
Transkripcije pogovorov in tekste o izbranih kratkih filmih najdete pod zavihkom Besedila z delavnic.

Še posebej pozorno so udeleženci delavnice ob poznih večernih urah spremljali tekmovalni program slovenskih filmov – enemu je bilo namreč treba podeliti nagrado Ostrenja pogleda. Kot poseben filmski dosežek so tako prepoznali Komaj čakam, da prideš (2021) Tomaža Groma in v utemeljitvi zapisali:

»Glasbenik in vsestranski umetnik Tomaž Grom s senzibilnim in igrivim prepletanjem raznovrstnega filmskega gradiva in fotografij pogumno vzpostavlja intimen in ganljiv dialog s svojimi spomini in notranjimi občutji. V kompleksni dokumentarni obliki, ki mestoma vključuje prvine domačega filma, podobe dihajo z avtorjevo glasbo.«

Da so delavničarji filme premlevali s polnimi in zelo zadovoljnimi želodci, so poskrbeli: vegetarijanska restavracija Radha Govinda, Pizzeria Parma, Tvojih 5 minut, Pekarna Grosuplje in Pizzeria Trappa 🍕🥯🥘

Ostrili so: Staš Čebular, Eva Palčič, Neja Simončič, Maja Gregorčič, Sara Badreddine in Zala Žagar.

Categories
Ostrenje pogleda na počitnicah

Ostrenje pogleda na obisku v ZPM Center

Na današnji svež poznopoletni dopoldan smo z delavnico o osnovah animiranega filma obiskali otroke v počitniškem varstvu ZPM Center na Štefanovi. Pogovarjali smo se o najljubših animiranih filmih in serijah, se sprehodili skozi zgodovino od nastanka prvih filmov in pogledali Prihod vlaka na postajo Ciotat (L’arrivée d’un train en gare de La Ciotat, 1895) bratov Lumière ter animirana filma Ubogi Pierrot (Pauvre pierrot, 1892) Émila Reynauda in Smešni izrazi zabavnih obrazov (Humorous Phases of Funny Faces, 1906) Jamesa Stuarta Blacktona. Osnovne pojme, kot je sličica, in človeško dojemanje gibanja v filmu smo otrokom približali s pomočjo pravega filmskega traku.

Ob predstavitvi različnih tehnik animiranih filmov, kot so risana, stop animacija in računalniška animacija, pa smo posebno pozornost namenili mizi za tehniko multiplan. Šli smo še globlje v preteklost, v prazgodovino animiranega filma in otroke seznanili z optičnimi igračami ter njihovim delovanjem. Za konec je vsak ustvaril svoj tavmatrop in idej je bilo obilo – od loparjev s teniško žogico, deklice in padajočega sladoleda do mavrične nyan cat …

Hvala, ZPM Center-Šiška, bilo je lepo 🌻

Categories
novice

Ostrimo pogled na filmskem taboru v Novi Gorici! 2021

V nedeljo 8. avgusta je skupina Ostrilk in Ostrilcev pod mentorstvom odg. ur. r. KINO! Maje Krajnc hudi vročini navkljub krenila v Vipavsko dolino, kjer je v Novi Gorici obiskala Mednarodni mladinski filmski tabor, ki ga že deseto leto organizirata Kinoatelje in Ustanova Silvana Furlana. Ob prihodu smo hitro pograbili telefone in posneli prve vtise mladih udeležencev, starih med 10 in 18 let. Sledilo je predavanje Grazie Rusjan, nečakinje slavnih pionirjev motornega letenja, bratov Rusjan.

Navdihujoča, a hkrati tragična zgodba bratov Rusjan je bila ob 135. obletnici rojstva Edvarda Rusjana osrednja tema letošnjega tabora. Udeleženci so ob konstruktivnih komentarjih in smernicah scenarista, režiserja in profesorja scenaristike Miroslava Mandića in koordinatorke programa Mateje Zorn spisali scenarij v prvih dveh dneh tabora. V naslednjih štirih dneh so filme posneli in jih zmontirali v enovito celoto in predstavili na zadnji večer, v petek.

Po večerji prvega dne je bila na sporedu slavnostna prireditev ob jubilejni ediciji tabora, ki so jo morali zaradi nepričakovanega dežja (Zorn nam je med večerjo razkrila, da je še prognostik obljubljal jasno vreme) prestaviti v dvorano Gimnazije Nova Gorica. Na prireditvi smo pogledali izbor najboljših filmov s preteklih edicij, med katerimi je še posebej izstopal Sounds (2016) Danijela Bukovca, Jana Devetaka in Alexandra Faganela. Po vzoru prizora navidezne teniške igre iz Antonionijeve Povečave (Blow Up, 1966) črno-beli kratki film Sounds spremlja protagoniste ob različnih opravilih, ki jih ob odsotnosti predmetov zaznamuje zvok. Opozoriti gre recimo prizor gledanja televizije, ki, kot smo kasneje izvedeli v pogovoru z Janom Devetakom, nosi še globlji premislek o mehanizmu filma. (Več bo mogoče izvedeti v jesenski št. KINA!.)

Ob iskanju zavetja pred dežjem smo pred prireditvijo naleteli na bivšega mentorja, režiserja Darka Sinka, ki je s sladoledom v roki podelil spomine na prve edicije taborov. O svojem videnju in izkušnjah mentoriranja sta na zakuski z nami spregovorila tudi Mandić in režiserka Neli Maraž. Pogovorili smo se tudi s hišnim komponistom Enejem L. Šinigojem o ustvarjanju filmske glasbe.

Naslednji dan smo po zgodnjem zajtrku spremljali proces razvijanja idej za filme. Ideje so bile raznovrstne in so se raztezale od ideje za animirani film, v katerem brata Rusjan zaigrata mačka in pes, do idej za dokumentarni film o pomenu letenja, za komedijo o zagatah pri izgradnji letala, za dramo o Edvardovem usodnem padcu v Beogradu … O čarih in izzivih mentorstva smo povprašali še junior mentorje – novopečene mentorje in bivše večletne udeležence tabora, ki so otrokom pomagali pri oblikovanju scenarijev, kasneje pa tudi pri tehnični izvedbi. O pripravah, organizaciji in izvedbi smo preizprašali tudi, po besedah Sinka »srce in jedro tabora«, koordinatorko Matejo Zorn.

Pozno popoldan smo se polni vtisov in posnetih intervjujev odpravili nazaj domov, kjer smo v naslednjih dneh spisali poglobljeno reportažo, ki jo boste lahko prebrali v jesenski ediciji revije KINO!.

Kinoatelje in Ustanova Silvana Furlana, najlepša hvala za gostoljubje in čestitke vsem mladim ustvarjalcem, mentorjem in organizatorjem za filme in še en uspešno zaključen tabor!

Ostrili so: Vesna Markič, Mitja Devetak in Zala Žagar.