Letošnjo prvo teoretsko-praktično delavnico smo zastavili nekoliko bolj kompaktno v obliki celodnevnega intenzivnega srečanja, na katerem so udeleženci ostrili pogled predvsem v globino. Mentoriral je direktor fotografije Boja Nuvaka, ki je mdr. sodeloval pri celovečernem igranem filmu Ptičar (r. Robert Černelč, 2021), celovečernem dokumentarcu Gmajna (r. Sebastian Korenič Tratnik, 2020) in kratkem igranem filmu Anja Ganja (r. Peter Bizjak, 2017). V teoretskem uvodu so udeleženci spoznali ekspozicijski trikotnik, njegove elemente, funkcije. Raziskovali so tudi, kako je videti podoba glede na spremembo ISA, hitrosti zaklopa in odprtosti zaslonke. Osredotočili so se predvsem na drugi dve, ki skupaj z goriščno razdaljo in oddaljenostjo snemanega/fotografiranega predmeta ali subjekta tvorijo veliko ali malo globinsko ostrino. Različne kombinacije so preskusili v praksi in se tako ob prodoru sonca skozi sive oblake s fotoaparati odpravili na mestni in ribji trg ter tržnico.

Posnete fotografije so nato z mentorjem analizirali. Sledil je ogled referenčnih filmov, poznanih po mojstrski uporabi globinske ostrine kot filmskega izraznega sredstva, ter razprava o njenem učinkovanju na gledalca. Mentor je postregel tudi s številnimi zanimivostmi, kot je recimo ta, da so v Hitchcockovem filmu Uročen (Spellbound, 1945), zato da bi bila hkrati izostrena pištola v prvem planu in ozadje, uporabili ogromno umetno dlan.

V drugem delu teoretsko-praktičnih vaj so se udeleženci osredotočili na pravilo osi in poskušali posneti dialog na več načinov (od spredaj z obema sogovorcema v slikovnem polju in prek ramena). Osredotočili so se na ohranjanje enake svetlosti in globinske ostrine, kar je po besedah mentorja Nuvaka pravo mojstrstvo direktorja fotografije, ko je govora o globinski ostrini. Za konec smo narejene vaje pokomentirali in si zamislili morebitne rešitve.