Cinema Antikomunisto: ali kako ideologija ne premika ničesar

Tekst ponuja kritiko nekega »postideološkega« pogleda na ideologijo v novejših dokumentarnih filmih o Jugoslaviji. Pozornost je usmerjena na dva filma: Cinema Komunisto (Mila Turajlić, 2010) in Jugoslavija, kako je ideologija premikala naše kolektivno telo (Marta Popivoda, 2013). Oba filma sta zanimiva predvsem, ker pokažeta določen obrat Rancièrovega koncepta »dokumentarne fikcije«. Namesto dokumentarca, ki bi po Rancièru bil samorefleksivna konstrukcija spomina (kot samostojne totalitete), v teh filmih ravno nasprotno srečamo »dokumente fikcije« (kot izraz državne totalitete). Za oba filma je namreč značilna svojstvena lapidarna teza, da se je socialistična Jugoslavija opirala na neko ideološko silo, mitologijo ali fikcijo, ki se je pojavila od zunaj, in natanko od zunaj tudi manipulirala z zavestjo in telesom naroda. Pokažemo, da filma pravzaprav izpodbijeta lastne teze, da nihata med hladnim (desubjektiviranim) opazovanjem in toplo fascinacijo, da ne vidita realne protislovnosti lastnega objekta in reproducirata cel niz mistifikacij in revizij zgodovine (tako politike kot zgodovine filma) Jugoslavije, pri čemer desingularizirata politični smisel jugoslovanskega socialističnega projekta samega. Na kratko, priča smo filmskim oblikam organizirane pozabe. Tako se oba filma izkažeta kot reproduktivna za današnjo dominantno ideologijo: prek negacije zgodovinskega oziroma realnega gibanja množic, ki ga je povzročila jugoslovanska revolucija na popolnoma novi subjektivni podlagi, filma blokirata pot k mišljenju nove množične politike danes.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!