Oblikovan z »dvajsetimi rezi«, esej obravnava uporništvo kot skupnostni fenomen, ki na filmu pogosto odmeva v kontekstu vsesplošnega poblagovljenja. Da bi se izognili padcu v vrtinec spektakla in ubranili poezijo kot idejo o uresničitvi nemogočega, se obračamo k moči filma v živo. Njegovo bistvo se uteleša skozi afirmacijo sedanjosti v sedanjosti. Zavedanje o represivnosti, izhajajoči iz zapovedane časovnosti življenja, odpira možnost realizacije potence filmskega izraza.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!