Prispevek prevprašuje status metaforike dotika, kakor se pojavlja v umetnosti nasploh in še posebej v filmski umetnosti, skozi serijo mislecev, ki jih druži neka določena filozofija dotika. V prvem koraku je opredelitev metafizičnega dotika v prenesenem pomenu pripisana Platonu, mišljenje dotika v dobesednem pomenu besede pa Aristotelu. Tako izpeljana metafora in metonimija dotika služi v naslednjem koraku za raziskovanje statusa haptično-taktilnega v filmski umetnosti, predvsem z vidika določenih avtorjev marksistične in druge provenience (Horkheimer, Adorno, Benjamin, Arendt), ki so zaznali izrazito nasilen vidik sodobnih tehnologij umetnosti. V sklepnem delu pa je skozi Lacana in Nancyja podana možna alternativna interpretacija, po kateri je mogoče misliti dotik v filmski umetnosti ne kot nekaj nasilnega, temveč kot nekaj emancipatornega.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!