Grozljivi obraz grozljivke Lahko noč, mamica

Struktura filma Lahko noč, mamica je sestavljena povsem v skladu z žanrom grozljivke: v teku filma so ponujeni številni znaki, ki usmerjajo gledalčevo interpretacijo in njegove domneve, konec filma pa skuša biti popolno presenečenje, ki retroaktivno razloži vse. Avtorja članka na tej podlagi vzpostavita dve možni analizi filma: semiološko, ki se osredotoča na vsebino znakov, in afektivno s poudarkom na pragmatičnem materialnem učinku, ki ga imajo znaki na gledalca. V primeru žanra grozljivk se zdi slednja primernejša, saj znaki vselej nastopajo zaradi proizvajanja učinka groze in zaključnega presenečenja. Središčni znak filma, iz katerega lahko razvozlavamo vse ostale, je obraz. Iz Deleuzovega pojma obraznosti je mogoče izpeljati vir grozljivosti obraza, njegove podvojitve in mask. Grozljivost je utemeljena ravno na predpostavki humanosti samega obraza. Hkrati pa sama obraznost kot logika označevanja in subjektifikacije predstavlja tudi način kognitivnega branja grozljivke – semiološko analizo. Izničiti obraz pomeni slediti afektivni smeri analize. Konec filma obenem razreši skrivnost ter do konca in povsem racionalistično prebere vse znake obraza. S tem ustvari učinek konsistentnosti. Dosledna racionalistična razlaga in dokončanost obravnavanega primera pa tudi deloma izniči učinek nedoločene groze, na katerem je film gradil vse do zloglasnega konca.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!