Karpopotnik – »popotovanje človeka, ki potuje od vasi do vasi in snema ljudi«

Leta 1971 je osemindvajsetletni Karpo Godina s kamero popotoval po Vojvodini in posnel film Imam eno hišo (Imam jednu kuću). Štirideset let kasneje se je po isti poti podal Matjaž Ivanišin in posnel Karpopotnika, svojevrsten poetični poklon Karpu Godini, v katerem mojstrsko prepleta svoje in Godinove podobe, ki jim v offu piše zgodbe Nebojša Pop-Tasić.

V Karpopotniku se poleg štirinožcev iz Pasje vasi predstavijo prebivalci Velike male vasi, Modre in Čudežne vasi. Ivanišin je želel predvsem najti ljudi, ki jim je Karpo Godina v svojem filmu naklonil bližnji posnetek. In vsi so se po njegovih besedah izkazali za zanimive.

Pri Društvu za širjenje filmske kulture KINO! smo mu lani za Karpopotnika podelili priznanje Franceta Brenka.

Sledeč Karpu Godini si se z ekipo podal po Vojvodini in njenih vasicah. Kako vam je uspelo najti ljudi, like, povezane z njegovim filmom?

Odločil sem se, da bom poiskal ljudi, ki so nastopili v njegovem filmu, želel sem izvedeti kaj o tistih, ki jih je najbolj izpostavil. Šlo je za detektivsko delo in bilo je kar razburljivo. Vse sem želel posneti na filmski trak. Že prvič sem vzel s seboj svojo osmičko in šestnajstmilimetrsko kamero, ki sem si jo izposodil s TV. Vključno z mano je ekipa štela štiri ljudi: Marko Brdar kot snemalec, Darko Sinko za zvok in Egon Pertot s televizije kot asistent, ki ga je ob drugem obisku nadomestil Primož Novak. Na poti je potekalo vse hkrati – obenem smo iskali in že snemali. Godina se je določenih mest, na katera nas je usmeril, dobro spominjal, kakšnega pa tudi ne. Izgledalo je tako: prišli smo v vas, potrkali na vrata, razložili ljudem, da je pred štiridesetimi leti tod okrog hodil nek režiser in snemal ljudi, nato pa smo jim na računalniškem zaslonu pokazali posamezne inserte in jih spraševali, ali koga prepoznajo, kje bi to lahko bilo in podobno. Tako smo hodili od vrat do vrat. Čeprav so bili vsi zelo prijazni in so nas lepo sprejeli, sem na neki točki ugotovil, da nam vse skupaj jemlje precej časa, saj je bilo treba vsakomur razložiti celotno zgodbo. Potem sem doumel, da zadeva poteka bistveno hitreje, če se najprej obrnem na vaškega župnika, nato pa me on pelje k ljudem, ki bi lahko kaj vedeli. Tako smo ves čas iskali župnike.

Bi katero srečanje izpostavil, te je kateri lik še posebej prevzel?

Vsak po svoje. Ko iščeš določenega človeka, vidiš, da se prav pri vsakem pojavijo neverjetne zgodbe. Nobena zgodba v filmu ni izmišljena, povedane so skozi nek pesniški jezik, v osnovi pa izhajajo iz tega, kar so mi ljudje tam pripovedovali in kar sem prinesel nazaj, posnetega in zapisanega pod alinejami. Če so želeli človeka s svojimi zgodbami prikazati lepše, sem to seveda upošteval. Pri vsakem sem moral ujeti, razumeti nekaj, kar me je fasciniralo. Gre za odločitve, ki jih moraš zelo hitro sprejeti. Srečanja pa so bila zelo različna. Pri Slovakih se je na primer vsa družina lepo posedla in v tišini gledala posnetke, potem smo se pogovarjali. Pri Romunih sem samo razložil, kaj počnem; pokazal sem jim posnetke, nato pa so me vlekli na eno in drugo stran, k temu, k onemu, v hiši so se zbrali sosedi, vse so pravzaprav sami skomunicirali. Pri Romih ne prideš niti v hišo – kažeš jim posnetke, stisnjen ob zid, saj se naenkrat zbere cela ulica in vsi želijo vse videti … Žal mi je, da nisem utegnil fotografirati vsakega interjerja, v katerem sem se znašel, saj bi lahko svoje iskanje povzel s paleto notranjih prostorov …

Na kakšen način so se ljudje spominjali Karpa Godine?

Spominjali so se ga kot velikega človeka z veliko kamero. Navadno so rekli, ‘brada ga je delala starejšega, a velike oči so ga zmeraj izdale’.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!