Nekaj informacij: o filmih Ane Nuše Dragan

Z vidika zgodovine slovenskega eksperimentalnega filma je zgodnji filmski opus Nuše Dragan videti predvsem kot uvod v kasnejše delo, ki ga avtorica podpiše v ustvarjalnem tandemu s Srečom Draganom: integralni avtor Nuša in Srečo Dragan, ki deluje od leta 1967 do 1988, je, kot velja, de facto pionir in klasik jugoslovanske video umetnosti. Je tandem, ki video tehnologijo – v njeni takrat še otroški obliki in pogojih – med prvimi uporabi v domačem prostoru in obenem začne že takoj, še sočasno filmskemu ustvarjanju, raziskovati in razvijati tudi estetske in kritične potenciale video podobe.

Štiri kratka filmska dela Nuše Dragan – Nekaj informacij (1968), Zato in tako (1968), H2O (1970), Komunikacija gastronomije (1971) – ter šest filmskih del, ki jih ustvari v soavtorstvu s Srečom Draganom – ČU (1969), RG Vietnam (1969), 72h zime 72h jeseni (1969), 120 pogledov na Nušo (1970), Smer relacije senzibilnost-imaginacija (1972) in Miselna vizualizacija objekta (1972) – to je torej droben, a distinktiven prispevek k zgodbi slovenskega filmskega eksperimenta in umetniške avantgarde konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Prispevek, ki se obenem neizogibno ponuja v gledanje (in razumevanje) kot umetniški izraz v stanju neke specifične tranzicije: prehoda od »majhnih« filmskih formatov, ki so v tem času dostopni domačim ustvarjalcem, k video traku, ter, analogno temu, prehoda iz (domnevno) hermetičnega medija starega sveta in zavesti v – če za hip obudimo paradigmo »Expanded Cinema« Gena Younblooda, ki v tem času nudi oporo diskurzom porajajoče se video umetnosti – neko »paleokibernetično« dobo sožitja med človekom in tehnologijo, ki se prek sinteze »starih« umetnosti uresničuje prav v sferi videa ter televizije.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!