O bistvu in pomenu fotografske podobe

Fotografija se je v prvi polovici dvajsetega stoletja osamosvojila kot samostojna umetniška panoga in doživela izreden kreativni razcvet. Kot medij se je pojavila na najrazličnejših ravneh družbenega življenja in postala svojevrstna vizualna ikona modernega časa. Z razcvetom tiskanih medijev je nastopila kot priča in neizprosen beleževalec javnega življenja ter se na drugi strani razvila kot umetniško avtonomna estetska praksa. Priborila si je vstop v muzeje in galerije, začela je zanimati intelektualne duhove v najrazličnejših pomenih. O njej so razmišljali in pisali zgodovinarji, sociologi, filozofi, likovni teoretiki, pisatelji, pesniki in drugi navdušenci. Nastajale so najrazličnejše razprave, ki so jo začele kritiško in teoretsko umeščati v razne umetnostne, estetske, sociološke, filozofske in širše sisteme masovnih komunikacij. Med vsemi temi razlagami si je fotografija pridobila ugleden panožni status kot predmet raziskovanj. Posebej zanimive so sociološko-filozofske razprave o socialno-antropoloških povezavah pri funkciji fotografije znotraj sodobnih družbenih sistemov (Walter Benjamin, prispevki filozofov in sociologov frankfurtske šole, Pierre Bourdieu). Morda pa sta za razumevanje fotografije v njeni strogi medijski naravi izredno zanimivi dve študiji francoskih mislecev, filmskega teoretika in duhovnega očeta francoskega Novega vala Andréja Bazina in kasneje prefinjenega razumnika Rolanda Barthesa, ki sta v časovnem razmaku med petdesetimi leti in začetkom osemdesetih prejšnjega stoletja vsak po svoje precej izvirno razmišljala o naravi fotografske podobe, o njeni vpetosti v realizem in s tem mimetični naravi ter slednjič o tem, kako takšna podoba vpliva na nas gledalce in kako naj jo beremo.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!