Od speče podobe stvari k svetlobi

Ritem ali dihanje

Utripanje svetlobe je conditio sine qua non za ritem filma, tako kot je dih bistven za vse žive organizme. (Utripanje svetlobe ima skoraj lirično kvaliteto, če ritem premora in sprožitve razumemo kot nekakšen dih.) Tako kot se glas, ki bere pesem, ali roka, ki igra na glasbilo, tu in tam ustavi, da zaslišimo tišino. Prazni prostori med podobami so kot trenutki premora, ki gledalcu dovolijo izkusiti podobo, ki še odmeva. Menjavanje kratkih nizov podob s črnimi premori v All That Rises (2007) ali mehko migotanje v Trees of Syntax, Leaves of Axis (2009) je tisto, kar daje filmom življenje. Vdihovati in izdihovati, dokler se luč ne ugasne, mi pa vrnemo v temo.

Prevedel Bor Pleteršek
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!