Ob soočenju z silovito veličino dela Stana Brakhagea smo v skušnjavi, da bi v njegovih liričnih filmskih vizijah iskali določen metafizičen ali romantičen pogled, navkljub temu, da je Brakhage romantično tradicijo in reprezentacije sublimnega sam nedvoumno zavrnil. To zavračanje se razteza globoko v številne njegovih filmov, kjer je spektakel narave pogosto odločno postavljen pod vprašaj in spodbijan, tako z simboličnimi kot fizičnimi sredstvi, ki se odražajo na materialnosti samega filma. Posledično je romantična ločitev med subjektom in sublimnim, med telesom in naravo izbrisana v prid njune filmske združitve, a hkrati tudi ohranjena v videnju, kjer drug drugega prekrivata v dialektični podobi. V Brakhageovem delu se tako sam filmski dispozitiv postavi za kritika sublimnega in atemporalnega, ki pogosto z lahkoto vodita k družbenemu zatiranju.

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!