Pesmi

Marilyn

Od antičnega sveta in od prihodnjega sveta
je ostala samo lepota in ti,
uboga manjša sestrica,
tista, ki teče za večjimi brati
in se smeje in joče z njimi, da bi jih posnemala,
in si okoli vratu ovija njihove šale,
se naskrivaj dotika njihovih knjig, njihovih nožkov,

ti, najmanjša sestrica,
si tisto lepoto nosila ponižno
in tvoja duše hčerke malih ljudi
ni zanjo nikoli vedela, da jo ima,
kajti drugače ne bi bila lepota.
Izginila je kakor mrvica zlata.

Svet te je je naučil.
Tako je tvoja lepota postala njegova.

Od bedastega antičnega sveta
in od divjaškega prihodnjega sveta
je ostala neka lepota, ki se ni sramovala
namigovati na male prsi sestrice,
na mali trebuh, tako zlahka nag.
In zato je bila lepota; prav tista,
ki jo imajo nežne temnopolte beračice,
Ciganke, hčerke prodajalk,
ki so zmagale na tekmovanjih v Miamiju ali v Rimu.
Izginila je kakor majhna zlata golobica.

Svet te je je naučil
in tako tvoja lepota ni bila več lepota.

Ampak ti si bila še naprej punčka,
neumna kakor antika, kruta kakor prihodnost
in med tabo in tvojo lepoto, ki je posedovala oblast,
se je nastanila vsa bebavost in krutost sedanjosti.
Vedno si jo nosila zadaj, kakor nasmeh med solzami,
nesramežljiva iz pasivnosti, nespodobna zaradi ubogljivosti.
Ubogljivost zahteva mnogo pogoltnjenih solz.
To, da se daš drugim,
premnogim veselim pogledom, ki prosijo, da se jih usmiliš.
Izginila je kakor bela senca zlatá.

Tvoja lepota, ki je preživela iz antičnega sveta
in ki jo je znova iskal prihodnji svet in ki jo je imel
v lasti sedanji svet, je tako postala nekaj slabega.

Zdaj se tvoji starejši bratje končno ozrejo,
za hip pustijo svoje preklete igre,
izstopijo iz svojih neizprosnih razvedril
in se sprašujejo: »Je mogoče, da je Marilyn,
mala Marilyn tista, ki nam je pokazala pot?«
Zdaj si ti prva, ti, najmanjša sestra,
tista, ki nič ne šteje, ubožica, s svojim smehljajem,
ti si prva onkraj vrat sveta,
prepuščenega svoji smrtni usodi.

(Na glasbo Marcella Pannija.)

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!