Začenši z osebnim odnosom do Babaje kot avtorja intimistično postavljenega dokumentarnega filma Dobro jutro (2007), avtorica pojasnjuje, kakšno vlogo v avtorjevem opusu igra njegov prvi in hkrati zadnji avtobiografski film oziroma na kakšen način se Babajeve prejšnje preokupacije (npr. s potrošnostjo telesa oziroma, z besedami Anteja Peterlića, »z naključnostjo pojavitve in izginotja«) sintetizirajo v tej posebni stvaritvi. Film Dobro jutro uporablja izseke režiserjevih zgodnejših del, da bi opredelil pozicijo svojega junaka, samega Babaje, ki se s pomočjo mlajših sodelavcev nauči uporabljati elektronsko kamero. Avtorica teksta obravnava Babajev zgodnejši opus in pojasnjuje, na kakšen način je v njih prikazan odnos do smrti in katere so Babajeve teme. Ta režiser je, kot je izpostavljeno v tekstu, mojster filmske forme in gledalca močno pritegne v svojo intelektualno (ne pa tudi emocionalno!) intimo, zato Babajeve filme lahko razumemo kot en sam celovit že davno začet, a nedavno mogočno zaključen esej o življenju in smrti.

Prevedla Maja Lovrenov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!