Primer

Zdavnaj že je čakal beli tiger, da se vse babilonske vode spremenijo v odtekajoč brezbarven sen. A še nikoli mu ni srce zadrhtelo s takim upanjem, še nikoli mu niso oči s takim rubinastim vzklikom utonile v noč, ker se nebo še nikoli ni razžarilo z dihom take obljube. Kot da se bodo najočitnejši zakoni prelomili v neizpodbitno brezzakonje, kot da bodo vsi vlaki na vseh mostovih naenkrat izgubili moč, da prispejo do druge obale. Čuvaj živalskega vrta pa ni dal niti z eno besedo vedeti, da je prišel dan, ko bodo simboli izgubili očesni vid, ko bodo vsa znamenja začela bloditi, slepa in brez pomoči, po neizmerni pustinji, med praprotmi, med kuščarji, proti Rdečemu morju. Samo metulji so bili lažji kot kdajkoli, samo kobilice so spremenile glas. Njihova pesem je bila odmev vina in vojaških taborov, šumeča kot mesečev napev v polarnih nočeh, hladna kot ledeniki ob zori, globoka kot pogled zvezde in planeta. Rojstvo novih rastlin, obogatitev z neverjetnimi primerki zemeljske flore, je bilo prav tako neki skrivnosten, neizrečen predznak. Zemlja se je nazadnje pripravljala, da se potopi v najglobljo muziko svoje večnosti, svoje usode. Ljudje, objeti na palubah ladij, na terasah, na ulicah, so stopali čisto počasi, a upanje ali panični strah sta jim zameglila oči in razširila zenice v norem pričakovanju. Potrebne spremembe, brezpogojne skrbi, samozavestni fosfor v morju, vse mi je govorilo, da niti na tečajih ni drugačnih nasmehov. Morska Kača, dolga kot razposajena pesem mornarjev, močna kot želja otroštva, mehka kot govor pred smrtjo, se je trikrat ovila okrog ladje in ji stisnila boke z močjo veličastne kataklizme. Iz bokov ladje so začele ob pokanju lomljenja padati spužve, ki so vpijale vase morsko vodo, težko kot sol, in neke ribe, ki so oživele v spominih svojih deških let. Ladja se je izpraznila ter se suha počasi in dostojanstveno dvigala v zrak, medtem ko se je Morska Kača z nje odmotavala z nevzdržnim, a neslišnim žvižgom smrtne nevarnosti, lokomotiva na ameriških filmih. Kino je bil polprazen, a dviganje ladje na platnu je tako napolnjevalo srca z neko radostjo za Večno Novo Življenje, da so tisti redki gledalci vstali, se vzpeli na svoje sedeže in tulili, zahtevajoč, da tudi njih, v purpurnih odsevih nemarnosti in nebesne krvi, ponese ladja iz stvarnosti v stvarnost, samo s svojo sliko, iz sna v sen. Kača se je medtem odmotala in je ležala v travi v neki obdelani dolini. Bori, ki so se zvijali nad reko, v kateri je Kača kopala svoj vzplameneli strupeni jezik, so dišali po medu.

1924

Prevedel Miklavž Komelj