Razvoj igralčevega občutka za improvizacijo

V članku najprej opredelim pojem »občutek za improvizacijo«. Nato opišem vlogo problematike oblikovanja igralčevega občutka za improvizacijo v pedagoški in gledališki dejavnosti K. S. Stanislavskega, B. E. Vahtangova, V. E. Meyerholda in M. Čehova. Zatem analiziram različne pristope k problematiki v procesu igralskega šolanja na Ruskem inštitutu za gledališko umetnost – GITIS v Moskvi. Posvetim se tudi različnim elementom igralske psiho-tehnike (domišljija, pozornost, emocionalni spomin, tempo-ritem, notranji monolog, psiho-fizično samopočutje itd.) in analiziram njihovo povezavo z oblikovanjem igralčevega občutka za improvizacijo. Nazadnje spregovorim še o etudni metodi ali metodi aktivne analize kot enem najbolj učinkovitih načinov razvoja igralčevega občutka za improvizacijo v vlogi.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!