Začetek

Leta 2008 sem na Ministrstvu za kulturo opravil izpit za pridobitev strokovnega naziva »kustos«. Ob študiju strokovne literature sem ugotovil, da v izpitni literaturi za muzejsko področje, v izjemnih knjigah Iva Marojevića, Petra van Menscha, Tomislava Šole in drugih, termina filmska dediščina sploh ni mogoče najti.
Prav gotovo bi si filmska dediščina zaslužila enakovredno obravnavo, saj je film eno najpomembnejših izraznih sredstev 20. stoletja, današnja družba pa je prežeta z avdiovizualijami prek različnih medijev. Zato je vprašanje muzealizacije filma, kamor sodi tudi presojanje, kateri od vseh filmskih objektov bodo dobili svoje mesto v kinotekah in kakšno obravnavo, toliko bolj kompleksno.
Pot do enake obravnave bo verjetno še dolga, saj se je teoretska refleksija dejavnosti muzejev in njihovega mesta v družbi, muzeologija, pojavila šele na polovici 20. stoletja, nekaj podobnega pa velja tudi za arhivistiko na področju arhivov, čeprav muzeji in arhivi obstajajo v različnih oblikah od antike naprej, medtem ko so institucije za ohranjanje filmske dediščine začele nastajati šele v poznih tridesetih letih dvajsetega stoletja. Ne gre pozabiti, da nosi iznajdba kinematografa letnico 1895.
V izpitni literaturi za pridobitev strokovnega naziva »arhivist« pri Arhivu RS sicer najdemo nekaj bibliografskih enot, ki zadevajo filmsko dediščino, vendar ti svetli primeri obravnavajo filmsko dediščino predvsem z vidika zaščite. Prav tako je že oblikovana predpisana strokovna literatura za film na področju konservatorsko-restavratorskih dejavnosti, zato je čas, da obstoječe čtivo začnemo dopolnjevati s teoretskimi uvidi, refleksijami in različnimi pogledi, ki so v muzejski stroki že prisotni; tudi na področju ohranjanja filmske dediščine. Pojma ohranjanje in zaščita ter prakse, ki izhajajo iz njiju, so ne samo sovisni, temveč strukturno družbeno prepleteni.
Odločitev, katere tekste s prevodom približati slovenski zainteresirani javnosti, ni bila lahka.
Gre za prispevke o težavah, o uspehih in neuspehih kinotek. O različnih mogočih rešitvah, kjer so določene prevladale in postale obče sprejete, druge pa so ostale zgolj v možnosti. Ravno te razpirajo vrsto vprašanj, ki nam pomagajo reflektirati dejavnost institucij za ohranjanje filmske dediščine.
V letu, ko je Slovenska kinoteka statusno napredovala iz pridružene v polnopravno članico Mednarodne skupnosti filmskih arhivov in kinotek (FIAF), je prav, da se spomnimo na leto 1979, ko je Ljubljana gostila srečanje izvršnega odbora združenja FIAF, ki mu je kot podpredsednica prisostvovala tudi legendarna kustosinja v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku Eileen Bowser. V tematskem sklopu se tako nahaja njeno kratko besedilo z naslovom »Nekaj načel filmskega restavriranja«.
Paolo Cherchi Usai, morda najprodornejši teoretik in praktik na področju institucij za ohranjanje filmske dediščine v svetovnem merilu, je zastopan s tekstoma »Listina etičnih vrednot kustosa« in »Film kot umetniški predmet«. Je eden od ustanoviteljev festivala Dnevi nemega filma v Pordenonu in pobudnik številnih pionirskih projektov na področju ohranjanja filmske dediščine, avtor nepreštevne množice objavljenih člankov in nekaj knjig, sodelavec pri vrsti restavracij, pobudnik projekta Griffith, režiser filma Pasijon (Passio, 2007), nekoč direktor Šole za zaščito filma Jeffrey Selznick, potem direktor Nacionalnega arhiva za film in zvok v Avstraliji, trenutno pa je direktor arhiva v George Eastman House v ZDA.
Tudi Usai je že gostoval v Ljubljani, leta 2009, in predaval v okviru Muzeoforuma (»Politike filmskega kuratorstva«), simpozija, na katerem domači in tuji strokovnjaki obravnavajo problematiko ohranjanja kulturne dediščine.
Pobudo za oblikovanje tematskega bloka, ki ne skuša zapolniti, pač pa vzpostaviti začetek pokrivanja belih lis na tem področju in odpreti problemsko polje ohranjanja filmske dediščine v Republiki Sloveniji z različnih vidikov, v upanju, da bo ta napor vodil v boljše prakse na tem področju v prihodnje, ali pa vsaj v premislek, sem ob neki priložnosti dal uredništvu revije KINO!, ki jo je prijazno sprejelo.
Pričujoči sklop bomo v Slovenski kinoteki skušali nadgrajevati z objavo del s področja muzejev, arhivov in kinotek, tako domačih kot prevodnih piscev; tako bo v kratkem v Slovenski kinoteki izšla genialna in kontroverzna knjiga Paola Cherchija Usaija Smrt filma. Ob tem bomo preverili še druge možnosti, kako poglabljati sodelovanje in prispevati k razgibanju dialoga med institucijami in posamezniki na področju ohranjanja kulturne dediščine v okviru Republike Slovenije, pa tudi na mednarodni ravni.