Ambivalentna retrospektiva ruralne idile

V dokumentarnem filmu Moj stric Tudor (Nanu Tudor, 2021) nas moldavska ustvarjalka Olga Lucovnicova (1991) retrospektivno ponese v ruralno hišo, med ostarele sorodnike, s katerimi je preživljala svoje otroštvo v Moldaviji. V močni osebni pripovedi režiserka obuja spomine, se sooči s travmo ter prekine svoj dvajset let trajajoči molk.

Obujanje spominov preko idiličnih prizorov domače hiše ustvarja sprva sanjavo atmosfero, ki jo vzpostavlja subtilno gibanje kamere. Bližnji plani tančice prosojnih zaves, tapet in okrasja, simbolno neizostrene podobe te hiše odražajo kompleksen, skoraj ambivalenten občutek odtujitve in prisotnosti istočasno. Odtujitev simbolizira v mnogih kadrih prisotna bela zavesa, ki deluje kot nekakšna pregrada med režiserko in hišo. Nasprotno se prisotnost odraža v nostalgičnih trenutkih gledanja starih slik, pripovedovanja in občasni uporabi neposrednega nagovora. Čustvena razpetost režiserkinega odnosa do otroštva, preživetega v tej hiši, ob razvijanju zgodbe in počasnem intimnem spuščanju v preteklost postane intenzivno občutnejša, ko se avtorica sooči s svojim stricem Tudorjem o travmatični zlorabi, ki jo je doživela pri devetih letih.

Do hiše, prvotno prikazane kot varno družinsko gnezdo, polno sentimentalnih elementov, ki spominjajo na družinska slavja in življenja štirih generacij, goji avtorica močen sentimentalen odnos. Žal pa so spomini na otroštvo to podobo oskrunili. Ko med snemanjem začne postavljati vprašanja stricu Tudorju, se atmosfera filma radikalno zaobrne. Njegova upodobitev, ki jo kamera prvotno zaznava dokaj intimno med počitkom, pogosto skozi prosojne zavese, se spremeni. Z neposrednim nagovorom in izrazom zanimanja se stric Tudor direktno izpostavi. Prvotna pripoved ruralnega idiličnega življenja zamenja travmatično razkritje Olgine zlorabe. Preko direktnih vprašanj, ki jih avtorica postavlja stricu, razberemo kruto ozadje njunega odnosa. Storilec zlorabe je zoperstavljen resnici svojih groznih dejanj in posledic, ki so jih ta pustila na Olgi. Ob njunem dialogu se nizajo podobe prej skritih, temačnih delov hiše, kot so razpoke na stenah, ovenele rože in pajki, ki pletejo mreže. Kljub soočenju Tudor tematiko obravnava s hladno ravnodušnostjo in na vprašanja mirno odgovarja. Njegova dejanja se mu ne zdijo nasilna niti sporna ter jih lahkotno opravičuje. Olgine travmatiziranosti sploh ne zaznava.

Spremembo v atmosferi ustvari grozljiv razvoj zgodbe, medtem ko so ostala filmska sredstva kontinuirano uporabljena načeloma nespremenjeno. Moč resnice, ki se razkrije, tako spremeni pogled in odnos do celotnega okolja. Vse kar je bilo prvotno upodobljeno kot pozitivno, dobro, dobi novo dimenzijo hladne odtujenosti in groze. Drugi liki kljub karakterni nespremenjenosti ne izžarevajo prvotne topline. Okolje deluje ravnodušno in brezčutno do Olgine stiske. Kljub Tudorjevi ravnodušnosti, avtorica v ustvarjanju tega filma doživi nekakšno osebno katarzo, ko se pogumno sooči in dokumentira svojo travmatično izkušnjo, ki ji je omadeževala otroštvo in spremenila odnos do domačega kraja in ljudi.

Ambivalenco in različna nasprotujoča si stanja nostalgije in groze avtoričine osebne izkušnje ter morda generacijskih travm simbolizira stara družinska hiša. Sentimentalnost prijetnih spominov se v njenih prostorih prepleta z dolgoletnimi travmami in puščajo sledi. Hiša živi skupaj z njenimi prebivalci in ohranja njihove spomine.