Falični algoritmi

V sodobnih razpravah o umetni inteligenci se delo umetnika pogosto predstavlja kot enega izmed zadnjih branikov pred vsemogočno silo avtomatizacije. Animirani film AIVA (Veneta Androva, 2020) se poigrava ravno s to idejo in pokaže avtoričino vizijo robotske, z algoritmi vodene umetnice po imenu AIVA.

Vizualna podoba animacije je v stilu nizkoproračunske videoigre, za katero so značilne grafike nižje kvalitete in togo mehanizirano gibanje akterjev. V prvem delu glas v off-u spremlja AIVO pri delu v njenem minimalistično zastavljenem studiu – v njem se nahaja le slikarsko stojalo s platnom – kjer se pripravlja na portret moškega akta. A bolj kot ona se pripravlja moški, ki preizkuša različne poze, pri čemer AIVA prevzame pasivno vlogo opazovalke in občudovalke. Trdi namreč, da moško telo skozi celotno zgodovino velja za simbol lepote, hrabrosti, popolnosti … zato je potrebno, da model sam najde optimalno, harmonično pozo, AIVA pa ga zgolj zajame v njegovi veličini. Ne manjka tudi hvale pokončnemu falusu, ki naj bi veljal za najpopolnejši organ človeške anatomije. Avtorica s tradicionalnimi opisi moškega telesa, pospremljenimi s togo in nerodno animacijo, ki v okviru futurističnega filma deluje anahronistično in hkrati komično, izpostavlja svojo kritično držo do raznih poskusov vzpostavitve umetne inteligence na področju umetniške produkcije, zlasti v patriarhalni družbi. Algoritmi, ki bi poganjali takšno inteligenco, zmeraj obstajajo v že obstoječi bazi podatkov, zaradi česar bo rezultat takšnih poskusov pogosto konformistična umetnost, ki sledi že preverjenim tradicionalnim vzorcem in zgolj podpira status quo.

V drugem delu filma, ki prikazuje uspešno razstavo zaključenih del, se izkaže, da so AIVO izdelali moški programerji, ki z njenimi umetninami služijo bajne vsote denarja. Kritika se nanaša torej tudi na dejstvo, da umetna inteligenca nikoli ne nastane v vakumu, ampak je zmeraj produkt specifične osebe ali skupine ljudi, ki jo uporabljajo kot sredstvo za dosego določenih ciljev. V tem primeru so to beli moški, ki so ustvarili žensko umetnico zgolj zaradi svoje marketinške moči, saj se v danem trenutku prodaja bolje od moškega, čeprav slednji še zmeraj ostaja osrednji subjekt njenih del in nikoli ne stopi popolnoma v ozadje. Vse skupaj spremlja ženski glas v off-u, ki AIVINA razstavljena dela opisuje z generičnimi izrazi (npr. ekspresivne linije, abstraktne forme …). Ti delujejo izumetničeno in izpraznjeno vsakršnega pomena, njihova funkcija pa je zgolj promocija za prodajo. Film kot celota tako odraža občutek togosti in repetitivnosti, ki bo potencialno spremljala umetniški trg v prihajajočih desetletjih, ko bo umetnost morda postajala vse bolj algoritemska.

Zdi se, da avtorica ne problematizira umetne inteligence kot take, le infrastrukture, na kateri bo ta najbrž zgrajena. Bolj kot z zaskrbljenimi pogledi v prihodnost je film zato usmerjen v problematično preteklost in sedanjost, ki služita kot ključni referenčni točki pri snovanju futurističnih projektov.