Izgubljeno otroštvo in svetla prihodnost

Kratkometražni dokumentarni film Mesto pobega (Mjesto za bijeg, 2019) je režiserka Lucija Ana Ilijić zastavila kot nekaj minutno nizanje domačih arhivskih posnetkov s spremljevalno pripovedjo lastnega glasu v off-u. Barva in intonacija glasu ter vsebina zgodbe niso usklajene. Film namreč pripoveduje o izrednih uspehih profesionalne drsalke, ki svoje otroško in najstniško življenje posveti ledu, medtem ko način orisa zarisuje stisko, naveličanje, melanholijo in žalost. Pogosti so enobesedni stavki.

Z besednimi zvezami »kratkotrajna sreča« in »začaran krog« je že na začetku čutiti, da živi sanje nekoga drugega. Podobam enoličnih, napornih treningov hitrostnega drsanja in težkih rutinskih vaj umanjkajo otroška razigranost in nasmeški na obrazu. Namesto tega proti koncu filma slišimo visokoferkvečne ukazovalne besede nekoga, ki bi lahko bil trener, a bolj verjetno gre za očeta.

Tematika težavnih družinskih odnosov med starši in otroki se potrdi na koncu filma. Protagonistka »ni želela biti olimpijska prvakinja«, tega si je želel njen oče. Živeti sanje skozi svoje otroke ni nov pripovedni motiv, a je prikazan izvirno. Iskanje potrditve enega najpomembnejših likov v človekovem življenju gre v tem primeru čez vse razumske mere – odpovedati se lastnemu življenju, da bi zadovoljila očetovim pričakovanjem in si na ta način pridobila ljubezen. V svojih zgodnjih dvajsetih Lucija Ana spozna, da je edini način reševanja same sebe, da vse pusti za sabo. Zadnji prizor z že zdaj odraslo avtorico odslika paradoks dvojnega življenja: na tribunah stadiona, od koder se zdi, da so posneti arhivski posnetki v filmu, z različnimi kovinskimi medaljami okoli vratu vstopa v novo življenje, ki bo znotraj njene lastne kontrole, tudi če to pomeni, da izgubi ljubljeno osebo. Našla bo sama sebe.