Izgubljenost utelešene breztelesnosti

V srednjeveških predstavah o duši ta prevzema obliko telesa, v katerem je bivala. Ta ideja je očitna v slikarstvu, lep primer je srednjeveška slika Giovannija Canavesia, ki prikazuje samomor Jude Iškariota. Na njej demon iz obešenčevega telesa vleče drobno telesce – njegovo dušico. Ta slika je poljski ustvarjalki Barbari Rupik predstavljala glavno inspiracijo za kratkometražni animirani film Dušica (Duszyczka, 2019).

V njem s skoraj otipljivo estetiko obravnava morbidnost, ki vznikne iz spajanja razkrajajočih teles in duhovnega, tako značilno za srednji vek. Skoraj neprijetno realistično teksturo mesa v figurah ustvari z barvanjem plastelina z oljnimi barvami, ki tudi na platnenem ozadju poustvarjajo blatno, vlažno rečno nabrežje. Kljub uporabi figur iz plastelina, gline in tridimenzionalnih organskih materialov tako animacija deluje tekoče, saj prelivajoče plasti oljnih barv v asemblaž vnašajo novo, manj snovno dinamiko.

Navidezna utekočinjenost materialov poudari prisotnost reke, ki za dušico predstavlja povezavo med tuzemskim – kot poslednji spomin – in onostranstvom, saj predstavlja edino smer v novi, neznani realnosti, vsaj dokler dušica ne najde dušice svojega konja. Skupaj sledita mistični rdeči luči, ki utripa kot srce in spominja na tabernakeljsko svetilko in k sebi kliče tudi druge dušice. A prizor, v katerega hitijo, spominja na Boschevo upodobitev pekla in se stopnjuje v grozo izmaličenih teles, za katero se zdi, kot bi trajala večno. Upanje in grozo avtorica prepleta tudi z zvoki – lahkotno melodijo čembala in nasprotno tujostjo tožečih grlenih glasov dušic iz onostranstva.

Film na presenetljivo lep način razkroj prikaže kot estetski fenomen, dušico pa kot drobno izgubljeno bitjece, v tujem svetu, ki si želi domačnosti svojega telesa.