Med konvencijo in invencijo

Sreda, tretji dan desete edicije festivala žanrskega filma Kurja polt, je bila posvečena politikam špageti vesterna. V Slovenski kinoteki je festival, v navezavi s Kinom Ekran, gostil dr. Austina Fisherja, filmskega zgodovinarja in poznavalca italijanskega in severnoameriškega filma. Fisher je izredni profesor popularne kulture na britanski Univerzi Bournemouth in avtor monografij Blood in the Streets: Histories of Violence in Italian Crime Cinema (2019) in Radical Frontiers in the Spaghetti Western (2011).

Skoraj polna dvorana Silvana Furlana je predavanju prisluhnila pred projekcijo kultnega filma Velika tišina (Il Grande Silenzio, 1968), režiserja Sergija Corbuccija, poleg slavnejšega Sergia Leoneja enega od pionirjev špageti vesterna. Film smo si lahko ogledali v restavrirani digitalni verziji italijanske Cinetece Nazionale.

Fisher je v uvodnem delu predavanja zatrdil, da mu gre vprašanje o njegovem najljubšem filmu mnogokrat na živce. Če pa bi moral odgovoriti, pa bi Veliko tišino postavil v sam vrh. Zakaj?

V prvi sceni Velike tišine (mimogrede, naslov lahko razumemo tudi kot premeteno igro imen s čudovito zimsko krajino, ki predstavlja kuliso večine filma ter nadimkom glavnega protagonista – Tišine) opazujemo osamljenega jezdeca, ki se prebija čez zasneženo krajino. Fisher poudari, da je zaradi pričakovanj, kakšen mora biti špageti vestern, prva scena izredno nenavadna in stilistično izstopa. Kamera počasi polzi preko belih planot, ki so ena izmed dominantnih karakteristik filma. V nasprotju z mnogimi drugimi, ki so bili snemani v španski provinci Almeriji, ki je poznana kot najbolj sušno področje v Evropi, je snemanje Velike tišine potekalo v zasneženih italijanskih Dolomitih.

Poleg unikatnosti lokacije snemanja moramo izpostaviti tudi izvirnost same zgodbe. Spremljamo Tišino, protagonista, ki se kot samooklicani pravičnež bori proti vladavini korupcije ter sprevrženemu pravnemu redu. Šerif mesta je karikatura slepe vere v oblast, ki pa jo v resnici nasilno izvršujejo mestni bankir in lovci na glave. Čista herojskost protagonista v nasprotju z enoznačnostjo antagonistov je v žanru redka, je pojasnil Fisher.

Omeniti velja širšo sliko italijanske filmske industrije med leti 1960 in 1980. V tem času je bilo posnetih okoli 500 vesternov, ki so sledili vnaprej določeni formi, za katero so filmski studii predvidevali, da bo uspešna in dobičkonosna. Posamični filmi so doživeli relativno kratkotrajni uspeh, producenti niso računali na masovno predvajanost enega filma, zato so producirali predelave istih zgodb z manjšimi spremembami. Testirali so trg, konstantno izdajali nove filme in oportunistično iskali način za večji zaslužek.

Fisher je izpostavil pomembno razliko v razvoju dveh kultnih režiserjev žanra. Njuni razvojni poti sta skoraj diametralno nasprotni. Corbucci začne svojo filmsko pot z zelo tradicionalnimi vesterni, s katerimi poskuša imitirati shematizacijo holivudskih vesternov. Okoli leta 1968, časa največjega razcveta tega žanra, se vrže v ekscentrično in pretirano estetiko, ki odstopa od začrtanih smernic vesternov. Kasneje pa režira film Gremo ubijat, kompanjerosi! (Vamos a matar compañeros, 1970) ki že po naslovu kaže radikalno politično in revolucionarno držo. V nasprotju z njim pa Leone zaslovi z odmevnim Za pest dolarjev (Per un pugno di dollari, 1964), ki je ikonoklastičen v odnosu do holivudske produkcije in tako poskuša preseči shemo holivudskega vesterna, v nadaljevanju svoje kariere pa v ustvarjanju postane bolj in bolj podvržen klasičnim holivudskim modelom.

Kako v ta kontekst umestimo Corbuccijevo Veliko tišino, ki jo zaznamuje nihilistična filmska zgodba, ki v ospredje postavlja prevpraševanje moči oblasti in herojski upor protagonista s klavrnim koncem? Corbucci naj bi črpal tudi iz političnih dogodkov tistega časa ter smrti Che Guevare in Malcolma X. Film je izšel v letu 1968, v času študentskih uporov, ki so potekali po celem svetu. Zgodba povzame kontrakulturniški sentiment ter globoko cinično in odporniško držo tistega časa. Prav tu lahko omenimo klavrni konec, ki je po besedah Fisherja doživel prav tako klavrni sprejem. Anekdota pravi, da je bil neki gledalec nad koncem tako razočaran, da se je v skladu s politiko vesternov nad platno znesel kar z metki. Corbucci je s kontroverznim koncem želel prikazati, kako pasivno so množice sprejemale žanrske konvencije, je zatrdil Fisher.

Corbuccijeva Velika tišina izstopa med vesterni tistega časa. Zaznamuje jo izrazito samosvoj filmski jezik, stroga moralna drža protagonista ter odstop od klasičnih zapovedi svojega žanra. Po drugi plati pa se je Corbucci ravnal po zapovedih trga in v skladu s sentimentom tistega časa posnel film, ki naj bi zadovoljil množice in producente filmskih studiev. Fisher je zaključil: “Corbucci je z Veliko tišino uspel zelo precizno uravnati ravnovesje med konvencijo in invencijo.”