Med modrimi vrati, drevesom in nebesi

Drevo (2014) je film, ki daje čutiti strah, še preden se pozna zgodbo, žalost, preden se vidi jok – gre za film, v katerem je nadvladala beda. Dolgi prizori, ki prikazujejo neskončno dolge dneve, pripomorejo pri dobesednem občutenju dolžine določenega časa. Film se deli na tri dele – tri različne poglede na isto stvar treh različno starih oseb. To so mama Milena in njena sinova, mlajši Veli in starejši Alek. Med njimi skoraj ni dialogov, prevladuje obrazna mimika in sporočanje brez besed. Energija, ki se vzpostavlja med njimi, pove dovolj. Ne potrebujejo pogovorov za boljše počutje ali objemov za tolažbo. Tega že zdavnaj več ni. V takšnem filmu bi verjetno pričakovali veliko glasbe. V prvem celovečernem filmu Sonje Prosenc pa je tudi glasbe bolj malo. Glasba zazveni šele ob najbolj grenkih oziroma najbolj srečnih trenutkih. Veliko je tišine ali šumov iz okolja – hiše, v Albaniji, sredi narave, ki ima na sprednji strani dvorišče, obdano s tremi belimi zidovi, visokimi približno dva metra in pol. Na sredini sprednjega zidu so modra vrata.

V filmu je prevladuje modra barva, kot del kostuma ali kot del scenografije. Modra – čustveno povezana z daljino prostora in njegove neskončnosti. Modra barva vpliva na razum. Primerjava psihologije modre barve z vsebino kliče po povezavah. Več kot očitno je, da je vse, kar se tiče filma, od scenografije prek igre, režije, scenarija, pa do postprodukcije natančno premišljeno, in zdi se, da je vsaka stvar prisotna z razlogom, pa čeprav gre le za kompozicijo v formatu. Prav ta natančnost in izjemno izpeljani detajli dajejo filmu čar in značaj.

Film, pretkan s simboli, se osredotoča na krvno maščevanje, značilno za albansko kulturo. Milena, vdova, ki je prisiljena žrtvovati enega od svojih sinov, se odloči, da ju bo zavarovala tako, da se zaprejo v hišo. Prav tukaj nastopi ta beda, beda njihovega vsakdana. Dnevi, ki jih preživljajo za tremi stenami dvorišča, postajajo neskončni in napolnjeni z neprijetno energijo, morda tudi nezaupanjem, ki vlada med družinskimi člani. Nekoč prijeten dom skozi film postaja brezčasni zapor, iz katerega ni izhoda. Mlajši brat Veli je prepričan, da je vse to zgodba, da so v graščini, pred katero so sovražniki, s katerimi se bodo nekega dne spopadli z meči. A vseeno čuti svojo fizično ujetost za tremi zidovi. Na njegovem obrazu in v njegovih kretnjah se riše dolgčas. Alek pa skozi cel film daje občutek krivde, tesnobe, zaprt je sam vase. Zgodba se ne odvija kronološko in tako se zdi, da je Alek nečesa kriv, še preden se razkrije vzrok. Milena, ki verjetno ni vajena biti glava družine, zbira moči in se skuša pokazati kot močna oseba, kar ji tudi uspeva.

Film velikokrat le nakaže določene elemente ali značilnosti določene situacije, preostalo pušča odprto. Nabit je s kompleksno simboliko in tradicijo tuje – albanske kulture.