Metki, Maradona in Leninov mavzolej

Afganistanska režiserka Shahrbanoo Sadat je kljub slabim pogojem za ustvarjanje filmov v Afganistanu uspeh na filmskem področju žela že od začetka. Kot v uvodu pogovora z avtorico zapiše Petra Meterc, je bil njen prvi kratki film Enako Ena (Vice Versa One, 2011) prikazan v sklopu Directors’ Fortnight na filmskem festivalu v Cannesu. Dve leti kasneje je ustanovila svojo produkcijsko hišo, pri enaindvajsetih je s pomočjo Cinéfondation posnela prvi celovečerni film Volk in ovca (Wolf and Sheep, 2016), tri leta kasneje pa drugega – Sirotišnico (The Orphanage, 2019). Filma si po vsebini sledita in predstavljata prva dva v načrtovani pentologiji, ki spremlja odraščanje sirote Qodrata. Avtorica je navdih našla ob prebiranju dnevniških zapisov svojega partnerja Anwarja Hashimija, ki predstavljajo predlogo za scenarij. Hashimi pa ni sodeloval le pri pisanju, v filmu Sirotišnica je upodobil tudi svojega vzgojitelja. 1

Kljub podobni temi se filma razlikujeta po pristopu – prvi predstavlja Qodratovo zgodnje otroštvo, ki ga je preživel v majhni vasici v osrednjem Afganistanu, in spominja na dokumentarni film, medtem ko je Sirotišnica bolj narativna in upodablja Qodratovo najstniško obdobje, ki ga ob prijetju zaradi preprodaje kinematografskih vstopnic pošljejo v sirotišnico. Pri pristopu se Sadat tudi v prihodnje ne namerava omejevati, obdobja Anwarjevega življenja so po njenih besedah namreč tako raznolika, da se ji zdi uporaba različnih pristopov povsem ustrezna.2

Sadat skozi prikaz odraščanja posredno prikaže tudi zgodovino Afganistana, ki jo zaznamujejo različni režimi in ideologije, nenadnim drastičnim spremembam pa se mora prilagoditi tudi sirotišnica. V začetku osemdesetih, kamor je postavljeno dogajanje, je v Afganistanu divjala vojna med socialistično oblastjo in afganistanskimi mudžahedini. Vlado je v hladni vojni financirala Sovjetska zveza, kar je posredno vplivalo tudi na sirotišnico in tamkajšnjo šolo. Mladi so se poleg maternega jezika učili rusko, peljali so jih celo na izlet v Moskvo. Nedojemljivost za ideološke poduke pa na zabaven način prikaže statični prizor mladih Afganistancev v pionirskih uniformah, ko z mešanico nerazumevanja in zdolgočasenosti strmijo v Leninovo truplo.

Kljub močno prisotni vojni se zdi, da je ta v življenju fantov prisotna bolj kot šum v ozadju. Zaznavajo jo skozi televizijske novice in zgodbe o smrtih svojih očetov, v enem prizoru med kopanjem v bližnji reki naletijo na sestreljeni tank. Bolj kot vojna pa je pomembna hierarhična struktura, ki vlada med fanti. A kljub dejstvu da se starejši spravljajo na mlajše, avtorica do nikogar ne zavzame negativnega odnosa in čeprav gre v prvi vrsti za zgodbo o Qodratu, se posveti tudi drugim, ki so ga zaznamovali. Pogosti so veliki plani, ki spremljajo veselje, recimo ob zmagi v igranju šaha z računalnikom ali pa ob igranju nogometa, kjer je tako kot drugod v tistem času za vzornika veljal Maradona. K vedrejšemu vzdušju pripomorejo tudi topli odtenki in zrnatost slike.

Film zaznamujejo glasbeni izseki, ki spominjajo na bollywoodske filme. Ti prikazujejo Qodratovo notranje doživljanje ob ključnih trenutkih, kot sta zaljubljenost in smrt bližnjega. Sadat se je za razvedrilne točke odločila, ker naj bi imeli bollywoodski filmi velik vpliv na afganistanske gledalce, mnogi naj bi se iz njih naučili urdujsko in hindujsko. Velik vpliv so tako imeli tudi na Anwarja, po katerem je osnovan glavni lik. Ob gledanju bollywoodskih filmov je ugotovila, da je tako kot v njenem filmu tudi v bollywoodskih protagonist pogosto sirota in zanimivo se ji je zdelo raziskati, kako je te filme kot sirota doživljal Anwar. V ta namen je izbrala pesmi iz filmov, v katerih je nastopil znani bollywoodski igralec Amitabh Bachchan, ki je bil Anwarjev najljubši igralec.3

Če je sprva postavljena v ozadje, pa vojna postopoma postaja vedno bolj prisotna. Konec poglavja v Qodratovem življenju predstavlja islamska prevlada nad oblastjo, ko se sirotišnica čez noč iz socialistične prelevi v versko. Kljub temu da se v filmu nihče posebej ne ukvarja z vojno, pri čemer je treba poudariti, da je tudi avtorica želela posneti nepolitičen film v skrajno političnem okolju4, pa vojna ne glede na posameznikovo brezbrižnost vdira v njegovo okolje. Sadat skozi spremljanje Qodratovega odraščanja prikaže ironijo, da je nepretrgana vojna zgodovina Afganistana najbolj prizadela tiste, ki se za vojno sploh niso zmenili. A kljub žalostnemu dejstvu film ostaja veder in topel, saj Sadat namesto kot žrtve fante iz sirotišnice prikaže kot običajne najstnike z najstniškimi problemi.

1. Meterc, Petra. 2020: »O afganistanskem filmu onstran klišejev in tujih pogledov. Intervju s Shahrbanoo Sadat«. KINO! 40/41, str. 62.
2. Meterc 2020, str. 68.
3. Meterc 2020, str. 67.
4. Ibid.