Nekje med domom in newyorškimi ulicami
Bikini (Condola Rashad) je mlada temnopolta brezdomka, njene velike oči in očarljiv nasmeh očarajo vsakogar, s komer se pogovarja. Začetna sekvenca jo prikaže, kako v centru za brezdomce s svojimi komičnimi odgovori zabava tamkajšnjega delavca, ki ji išče prenočitev. Iz dobre volje pa hitro izbruhne agresivna jeza, ko izve, da prenočišča zaradi prenatrpanosti ne more dobiti. Poskušajo jo pomiriti, v prizor pa nenadno vstopi snemalna ekipa. Bikini Moon (2017) makedonskega režiserja Milča Mančevskega se iz igranega filma o duševno moteni brezdomki, prelevi v igrani film o snemanju dokumentarca.
Lik režiserja Trevorja (Will Janowitz) in njegovo dekle Kate (Sarah Goldberg) jo sprejmeta v svoj dom, kamor ji sledi tudi ekipa. V času bivanja se zvrstijo prizori intervjujev, v katerem Bikini razlaga o svoji preteklosti – o služenju v Iraku, o poklicu tesarke in predvsem o svoji hčerki, ki jo je vzela socialna služba. Vendar Trevorja bolj zanima njena duševna neuravnovešenost. Z vprašanji in s kamero pogosto posega globoko v njeno intimo, zdi se, da gre predaleč. Bikini odgovarja provokativno, med drugim si kupi kamero, s katero se v defenzivnih momentih sama postavi v pozicijo snemalca, Trevorja pa izpostavi objektivu. Prizore snemanja nastajajočega dokumentarca prekinjajo Bikinini posnetki snemalne ekipe, v katerih se izrazi nelagodnost ob zamenjavi vlog.
Bikinino stanje se sčasoma poboljša, vrnejo ji tudi hčerko. A brž ko se zdi, da bo ponovno spet tako, kot je bilo pred Irakom, se stanje spet drastično poslabša in ponovno pristane na začetni točki. Zapusti snemalno ekipo, vrne se na ulico. Vsak odhod, povezan s prevelikim približanjem najprej Trevorju, kasneje pa Kate, izriše razmerje med Bikini in ekipo. Potrebujejo jo veliko bolj kot ona njih. Kljub vsem nevšečnostim in nezgodam mora snemanje dokumentarca uspeti. Vedno znova jo poiščejo in ji začnejo slediti, njen muhast karakter in osebno stisko vidijo kot sredstvo za lastni uspeh.
Bikini Moon deluje kot kolaž. Poleg dokumetarističnih prizorov s kamero iz roke avtor vplete tudi posnetke s telefonom z značilnim visokim in ozkim formatom in youtube videe. Trevor kot režiser je egoističen, želi uspeti in se ne meni za nikogar, Kate pa je ustrežljivo dekle, ki svojo dobroto razdaja vsem naokoli, s tem pa zanemarja sebe.
Na koncu vajeti prevzame snemalec zvoka Krishna (Sathya Sridharan), za katerega se zdi, da je prvi, ki Bikini zares posluša. Ta ekipo povabi v razpadajočo mestno vilo, v kateri prebiva. Kljub strašljivi atmosferi ji sledijo. Prvič jo vidijo v njenem okolju, prostoru, ki ni center za brezdomce ali tuj dom. Nasproti drugim svetlim prizorom, se liki znajdejo v čisti temi, ki ponazarja Bikinin svet, poln osamljenosti in nerazumevanja. Iz ozadja vstopi ogromna živo zelena bogomolka, ki Bikini simbolno predstavlja moč in razumnost. Skozi film jo ves čas omenja. S potrditvijo s strani bogomolke jih dokončno sprejme tudi Bikini.
Mančevski v filmu skozi dinamično prepletanje različnih posnetkov in prizorov skozi že dolgo pereče vprašanje vojnih veteranov, ki jih je ameriška družba kljub služenju domovini pustila na cedilu, problematizira odnos dokumentarista do svojega subjekta in išče mejo med osebnim in javnim.