Od pornofilmov do slasherjev

William Lustig je režiser, ki je najbolj znan po žanrskih klasikah, kot so Manijak (Maniac, 1980), s katerim je tudi zaslovel, Policaj manijak (Maniac Cop, 1988), Vigilant (Vigilante,1983) … Svojo filmsko kariero je sicer začel kot avtor pornografskih filmov. Od leta 1997 je produciral DVD dokumentarce za Anchor Bay, zdaj pa vodi založbo Blue Underground, ki restavrira redko videne kultne grindhouse akcijske filme.

Ostrenje pogleda: Skozi film Manijak je zelo očitno dihanje glavnega lika. Kaj je bil namen tega? V prizoru na podzemni železnici ima tudi medicinska sestra nek specifičen način dihanja. Zakaj ste v filmu tako očitno izpostavili njeno dihanje?

Potrebno je bilo sredstvo za vzpostavljanje napetosti in vemo, da kadar nas je strah, globoko dihamo. In zame je postala glasba prizora njeno dihanje. Pravzaprav je imel igralec (Joe Spinell, op. a.) v resničnem življenju astmo, kar smo uporabili za značaj lika.

Ostrenje pogleda: Ste se na katerikoli točki počutili, da vas majhen proračun omejuje? Ali bi želeli kakšen prizor posneti drugače in ali bi posneli kakšne prizore, ki jih niste mogli izvesti zaradi omejenega proračuna?

No, moj izziv in naloga je bila delati znotraj proračuna, ki smo ga imeli, zato sem se mu vedno prilagodil. Ne spomnim se, da česa pomembnega ne bi posneli. Delali smo in scenarij oblikovali tako, da je deloval v okviru proračuna, ki smo ga imeli. 

Ostrenje pogleda: Po filmu je bil posnet remake, ki je imel večji proračun kot original. Ali bi, če bi v tistih časih imeli večji proračun, posneli kakšne stvari drugače?

Iskreno? Ne zdi se mi, da je bil remake, ki je imel veliko več denarja, res boljši od originala. Ta je bil preveč čist, preveč profesionalen in čar izvirnega filma je skromnost produkcije. 

Ostrenje pogleda: Prebrali smo, da vas je navdihoval italijanski eksplotacijski film ter trash filmi. Kako je to vplivalo na Manijaka? 

Teh filmov ne jemljem kot trash filmov. Resnično mislim, da so filmi Daria Argenta in Lucia Fulcija daleč stran od trasha. Razlika med Manijakom ter ameriškimi žanrskimi filmi in nizkoproračunskimi grozljivkami je ta, da se je pri teh filmih zdelo, da so narejeni za televizijo. Vsi so bili zelo svetli in glasba je bila vedno ključna za dogajanje, pri Manijaku, tako kot pri Argentovih in Pulcijevih filmih, pa je bila glasba del lika. Ustvarili smo prizore, kjer je glasba v ospredju, česar ni bilo mogoče videti pri ostalih ameriških grozljivkah. Zato sem rekel, da so name vplivali evropski filmi. Če samo omenim čudovit švedski film Mož na strehi (Mannen på taket, 1976) in kako prikaže morilca, ki se na začetku oblači v svojem stanovanju … In to mi je bil navdih za prizor, ko se je glavni lik oblačil v svojem stanovanju. Prizor z dekletom v kadi je bil vzet iz Gnusa (Repulsion, 1965) Romana Polanskega. Ko torej gledam delčke filma, točno vem, kdo je bil moj navdih za te prizore.

Ostrenje pogleda: Čemu so vas pritegnile zgodbe o serijskih morilcih? Ste se veliko posvečali resničnim zgodbah o serijskih morilcih, kakršen je bil recimo Ted Bundy?

Novice o serijskih morilcih so bile pogosto v časopisih. Tudi sam sem jih bral in bil nad njimi fasciniran. Podrobneje jih je raziskoval Joe, ki igra v Manijaku. Ugotovil je, da so frustracije, ki izvirajo iz odnosa z materjo, skupna točka mnogih serijskih morilcev.

Ostrenje pogleda: Kaj vam je predstavljalo največji izziv pri snemanju tega filma?

Največji izziv je bilo snemanje vlaka na podzemni železnici. Imeli smo dovoljenje za snemanje, vendar ne na samem peronu, ampak z zgornje platforme in z varne razdalje. Kamere in igralcev skratka nismo smeli postaviti neposredno ob železniško progo, zaradi česar je bilo prizore veliko težje posneti. Še en izziv pa je bilo snemanje strela puške, saj je bilo za kaj takega nemogoče dobiti dovoljenje. Bili smo mladi in neumni. Ni nas skrbelo, da bi nas pri tem dobili in smo prizor vseeno posneli. K sreči se nihče ni poškodoval.

Ostrenje pogleda: Povedali ste, da vam pri snemanju prvega filma nihče ni zares zaupal. Kako je potekalo snemanje tega filma?

Film smo dokončali. Težava je bila v tem, da zaradi majhne količine denarja, ki smo ga imeli za film, veliko članov ekipe ni zares verjelo, da vemo, kaj delamo. Neprestano smo delali filme brez denarja. In ker je šlo za moj prvi celovečerec, je domala vsak član ekipe mislil, da lahko zadevo izpelje bolje kot bi jo jaz, in želel prevzeti vlogo režiserja. Niso se popolnoma motili, ker sem se še vedno učil, pri čemer sem pogosto delal napake. Kljub vsemu smo film posneli, kar je edino pomembno.

Ostrenje pogleda: Imate kakšen nasvet za bodoče režiserje, kako pridobiti zaupanje ekipe?

Razmišljati moraš le o eni stvari; kaj je tisto, kar potrebuješ. Da posnameš prizore, ki jih potrebuješ, da iz igralcev potegneš nastop, ki ga potrebuješ … Vse ostalo moraš odmisliti. Nasprotovanja in napetosti so pri snemanju filma nujna, vendar moraš preprosto nadaljevati in ga končati.

Ostrenje pogleda: Nekje smo prebrali, da je idejo za film prispeval glavni igralec …

Z Joem sva se spoznala na nekem filmskem setu, kjer je on igral, sam pa sem bil asistent produkcije. Ugotovila sva, da imava oba zelo rada grozljivke. Ko ljudem poveš, da imaš rad grozljivke, se pogosto ne strinjajo s tabo ali pa jih to celo odbije. Ko spoznaš nekoga, ki jih ima prav tako rad kot ti, se lahko z njim pogovarjaš več ur. Tako je bilo z nama z Joem. Začela sva debatirati o idejah. Domislila sva se preproste zgodbe o morilcu, ki je v New Yorku na begu pred policijo. Zamislila sva si, da bi Joe igral morilca. Ko sva dokončala scenarij, sva ugotovila, da nimava denarja za tak film. Imela pa sva glavnega igralca. Zato sva se odpovedala policijskemu pregonu, se osredotočila na morilca in okrog njega ponovno zgradila scenarij. Ko sem živel v New Yorku, je imelo mesto name velik vpliv. Medtem ko sem se sprehajal po mestu, sem si predstavljal kadre iz različnih kotov, kot na primer kadri, ki so v filmu posneti izza ograje. Med sprehodi sem imel občutek, kot da snemam mesto samo. Veliko zamisli, ki sem jih dobil med sprehajanjem po New Yorku, sem potem tudi uporabil v Manijaku.

Ostrenje pogleda: Film Policaj manijak (Maniac Cop, 1984) ste snemali v New Yorku, kljub temu da ste tisti čas živeli v Los Angelesu. Ali je imel Los Angeles velik vpliv na film?

Kljub temu da sem živel v Los Angelesu, je bil Policaj manijak zasnovan za New York in tamkajšnje vzdušje, kjer je bil potem tudi posnet. Vsi ostali filmi, ki sem jih naredil v tistem času v Los Angelesu, so bili kalifornijski filmi. In Manijak je film z njujorško senzibilnostjo, ki je večna. Filmi, ki sem jih naredil v Kaliforniji so bili uspešni, ampak so hitro šli v pozabo. Medtem ko so filmi Manijak, Policaj manijak in Vigilant, ki sem jih naredil v New Yorku, večni.

Transkribirali: Lucija Klauž, Eva Reponj, Ajda Varl, Jakob Vogrinec