Odsevi

Asiana Jurca Avci je uveljavljena fotografinja mlajše generacije in od nedavnega tudi filmarka. Mnoge teme in motivi, ki jih zasleduje v svojih avtorskih fotografskih serijah – avtobiografskost, samopodoba, medosebni odnosi, preiskovanje medija itd. –, se pojavijo tudi v njenem kratkem esejskem dokumentarcu ne vidim se (2022), v katerem preplete podobe svojih mačk z izpovedmi o spopadanju s telesno dismorfijo. Ostrilkam in Ostrilcem je na kratko razgrnila ozadje ustvarjanja filma.

Kako ste prišli do ideje za ne vidim se (2022)?

Tudi sama sem se spopadala s telesno dismorfijo. A kadarkoli sem se v svojem ustvarjanju lotila podobnih tematik, se mi je bilo izredno težko razgaliti. Ne želim se postavljati v središče, saj nočem, da me ljudje s tem neposredno povezujejo in/ali ocenjujejo moje fizične lastnosti. Zdi se, da je pri živalih to lažje, saj same (verjetno) nimajo te mentalne frustracije. Zato sem se odločila človeško stisko prikazati s svojima mačkama.

Kako se je začel proces ustvarjanja?

Najprej sem raziskovala po forumih, kjer se ljudje pogovarjajo o telesni dismorfiji. Najprej nisem nameravala, da bi z njihovimi izpovedmi oblikovala scenarij. Želela sem uporabiti svojo zgodbo, a se mi je scenarij zdel preveč osebno izpoveden. Seveda je dialog še vedno zelo občutljiv, a je bilo zanj lažje uporabiti besede tujcev.

Na forumih sem iskala opise izkušenj telesne dismorfije. Zanimalo me je predvsem, kako se dismorfija kaže v sestrskih odnosih. V film sem vključila svoji mački ravno zato, ker sem v njunem odnosu prepoznala podobnosti s sestrskimi razmerji, na primer ljubosumje, tekmovalnost ipd. Med iskanjem prvotno zastavljenih pojmov se mi je odprla marsikatera zanimiva tema, porodila se mi je tudi ideja, da bi lahko snemala filme zgolj na osnovi forumskih zapisov.

Razlog za izbiro teme je bil, da mi je ob prebiranju tujih zgodb precej pomagalo zavedanje, da se nekdo počuti podobno. Občutja ljudi, ki trpijo za telesno dismorfijo, sem poskušala prikazati kot običajna, normalna. Da bi ljudje spoznali, da ne gre za neko površinsko stvar, pač pa izvor tiči globlje, gre za vrsto OCD-ja …

Sproti sem snemala svoji mački, ki sta že dokaj stari in neaktivni. Najprej sem načrtovala, da njunih podob ne bo spremljal glas v offu, a se mi je zdelo, da nekaj manjka. Zato sem k sodelovanju povabila igralki (Staša Popović in Julita Kropec), ki sta mačkama posodili glas.

Kako ste pri snemanju mačk poiskali trenutke, ki so se ujemali s scenarijem?

Sledila sem jima po stanovanju in zabeležila skoraj vsak njun gib. Kdaj sem se tudi zaprla z njima v sobo in ju poskusila ujeti pred ogledalom. A ker so mačke nepredvidljive, sem ju morala sama postaviti na primerno mesto (smeh). Nista strenirani in nista ubogali npr. ukaza, naj se pogledata v zrcalo. Večina posnetkov je njuno vsakdanje gibanje po prostoru.

Kako ste skozi montažo iskali strukturo in kako ste vizualno povezovali s tekstom? Kdaj se vam je film sestavil?

Montaža je temeljila trenutkih, ko je več akcije, ko se zgodi nekaj konkretnega – ko se mački skregata pri hrani, drug je, ko se pobotata in prijazno ližeta … Sledilo je vprašanje, kako zapolniti vmesni prostor z dogajanjem, ki ni preveč dolgočasno in še vedno vizualno razgibano. Ravno zato sem uporabljala različne kamere. Snemala sem s telefonom, fotoaparatom in digitalno kamero. S tem sem dosegla učinek vizualne raznolikosti.

Do končne strukture sem prišla precej spontano. Vizualni del sem najhitreje končala, z zvokom pa smo se ukvarjali še precej časa. Najprej sem uporabila glasbo japonskega avtorja, ki ni bila primerna, ker je bila preveč depresivna. Avtor končne glasbe v filmu je Aljoša Živadinov Zupančič. Navdih zanjo sva črpala iz filmske spremljave Deviških samomorov (Virgin suicides, 1999). Na koncu sta bila najbolj ključna glasova v offu. Sprva je bila interpretacija preveč duhamorna, tako da je bilo težko gledati. Kasneje smo uporabili lahkotnejšo interpretacijo. V kombinaciji z njo se tudi bolj dramatična glasba ni zdela več moteča. Atmosfersko sem dosegla to, k čemur sem stremela.

Hvala!