Pastelna nostalgija
Režiserka Leonor Teles s filmom Psi lajajo na ptice (Cães que ladram aos pássaros, 2019) prikaže intimen portret mladega Vincenteja in njegovih prijateljev, ki preživljajo počitniške dni na kulisi estetiziranega poletnega Porta. Mesto poleti preplavijo turisti, zaradi pojava gentrifikacije pa si mnogi lokalni prebivalci ne morejo več privoščiti vedno dražjih najemnin in se morajo seliti iz središča mesta. S to problematiko se sooča tudi Vincentejeva družina, ki se mora izseliti iz hiše v mestnem središču, kjer je odraščal. Intimnost zgodbe je pristnejša, ker v filmu igrajo naturščiki, prebivalci Porta, ki se s problemom gentrifikacije srečujejo vsakodnevno. Izbira 16-mm formata z uporabo toplih pastelnih barv slika podobe toplih dni in prikaže nostalgijo ter poletno sproščenost.
Problematika gentrifikacije je izpostavljena že v uvodu, ko glas v off-u prebere njeno definicijo, in ostane prisotna skozi celoten film. Najbolj je poudarjena v prizoru, ko se Vincente razgleduje po potencialnem novem stanovanju, v ozadju pa posluša pogovor matere z najemodajalcem, v katerem se mati izogiba vsem vprašanjem o plačilu. Tako je problem predstavljen predvsem kot problem mame, ki pa se ga protagonist še kako zaveda in o njem stalno razmišlja. Prihod sprememb je najbolj očiten v prizoru, ko gre Vincente v lokalno pekarno po kruh, prodajalki pa mora prevesti naročilo dveh turistov, ki sta po naključju zašla tja.
V središču večine prizorov je Vincente, ki se s kolesom vozi mimo zgodovinskih stavb, gre s prijatelji na plažo ali na zabavo. Topli odtenki barv in mehke linije prikazujejo poletno brezskrbnost, protagonist pa je vedno oblečen v enobarvne majice, ki se ujemajo z njegovo zamišljeno in mirno osebnostjo. Čeprav čustva nikoli niso prikazana pretirano, režiserka z uporabo različnih barvnih palet in drugih subtilnih filmskih orodij v vsakem prizoru prikaže, kako Vincente doživlja svoj vsakdan. Prizor, v katerem s prijatelji obišče disko, je obsijan s toplo rožnato svetlobo, spremlja ga živahna glasba, igralci pa s svojo naravno igro ustvarijo pristno vzdušje razburjenja poletnega večera. Režiserka sproščenost prizora grobo prekine z nenadnim rezom in pretepom, ki izbruhne v disku. Nenadna sprememba v vzdušju opomni na hitro spreminjajočo se vsakdanjo resničnost. To nakaže tudi zadnji prizor filma, v katerem se Vincente v srednjem planu vozi po idiličnem nabrežju, nato pa nenadoma pade. V tem trenutku se prizor spremeni v total s hladnejšimi barvami. Film se vseeno zaključi z optimističnim smehom protagonista.
Psi lajajo na ptice z uporabo nostalgičnih pastelnih in hladnejših barvnih odtenkov prikaže negotovo spreminjajočo se mestno pokrajino in protagonistovo življenja znotraj tega okolja. Prikaže tako vsakodnevni utrip mesta kot vedno bolj prisotne spremembe in negotovost, ki ju za družino prinaša sprememba prebivališča.
