Pijača – druga beseda za Svea orkester

Film Orkester (2021) Matevža Luzarja je doživel svojo premiero leta 2021 na filmskem festivalu Cottbus. Pri projektu je sodeloval s producentko Petro Vidmar, direktorjem fotografije Simonom Tanškom, montažerko Jeleno Maksimović in drugimi. Posebnost filma je uporaba naturščkov. Luzar je do ideje prišel, ko je skupaj z ženo spremljal zagorski orkester na turneji v Ohridu. Z orkestrom so se dobro spoznali in že tam je začel nastajati scenarij. V filmu igrajo profesionalni igralci, kot tudi člani rudarskega pihalnega orkestra iz Zagorja ob Savi. Ponudbo so vzeli kot novo izkušnjo in se predali snemanju filma.

Sledimo dogajanju petih zgodb – petih pogledov na dogajanje. Na turneji spremljamo voznika avtobusa, prijatelja iz orkestra, ki rada kaj spijeta, najstniške člane orkestra in starejši par, ki ponudi prenočišče dvema glasbenikoma. Na njuno nesrečo sta to ravno prej omenjena »divjaka«, ki prerada pogledata v kozarec. Doma ostanejo žene članov orkestra, ki brez zadržkov izkoristijo svobodo ob odhodu možev. Odidejo v klub, se napijejo in skoraj spominjajo na podivjane najstnice.

V filmu lahko iz več prizorov prepoznamo rdečo nit in zaplete oseb. Vsaka izmed petih zgodb ima svoj začetek, vrh in konec. Vse je zastavljeno tako, da so zgodbe med seboj logične, razumljive in uporabljajo scenaristično načelo »kar poseješ, lahko požanješ«.

Na začetku spoznamo voznika avtobusa: starejšega in njegovega pomočnika, novinca. V njunem odnosu začutimo avtoriteto glavnega voznika zaradi večje izkušenosti, kar ponazarja prizor, ko se pogovarjata v njuni sobi, je ta v prvem planu in leži na postelji, mladinec pa sedi na svoji postelji, uokvirjajo ga vrata. Ta prizor, kot tudi nekaj podobnih, ki so snemani skozi objekte in vrata, spominjajo na Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf, 1974). Osebe se zdijo ujete v neki situaciji, obdobju, izobčene, na tapeti.

Orkester kot celotna skupnost je nor, poln idej za vragolije in vesel, če se le pojavi žlahtna kapljica. Zakonca, ki gostita glasbenika sta umirjena, njuna hiša je urejena – dobimo občutek, da jima predstavljata čisto nasprotje. Oba para pa vzpostavita skupno dinamiko: prizadevata si komunicirati (Slovenca se z nemščino ne znajdeta najbolje) in spoštljivo prilagajati potrebam drug drugega. Slovenca pokažeta svojo pijansko plat: vračanje domov ob poznih urah, pijano spotikanje in govorjenje nesmislov, brezbrižno bruhanje na tla, jutranji »maček«. Zakončev odnos navzven deluje dobro, a ker žena po nesreči razbije moževo najljubšo trofejo, se ji ta maščuje z razbijanjem njej ljubih vrtnih palčkov.

Najstniki v orkestru so obdani s starejšimi ljudmi, ki jih zanima le alkohol, zato si morajo ustvariti lastno zabavo. Hči voditelja orkestra in njena najboljša prijateljica iščeta načine, kako se družiti v mlajši družbi, seveda tudi v prisotnosti alkohola. Njihova zgodba doseže vrh, ko hči vidi svojega očeta, kako poljublja žensko iz orkestra in jo vodi skozi vrata svoje sobe.

Žene, ki ostanejo doma, si ustvarijo svoj večer dogodivščin. V klubu poslušajo balkansko glasbo, plešejo in se spogledujejo z moškimi. Kot bi bilo mogoče pričakovati glede na vzorec tega filma, tudi one ob vsem tem uživajo alkohol. Žena voditelja orkestra ni nič boljša od njega, saj se z moškim, ki ga spozna na plesišču, poda na stranišče. Druga prijateljica ima željo zapustiti svojega moža, saj preveč pije in se ji ne posveča.

Orkester predstavlja več vsakdanjih problematik, ki jih vsi poznamo. Najbolj izrazit je alkoholizem. Ob alkoholu se vsi zabavajo, zjutraj pa bodo svoja dejanja obžalovali. Zdi se, da alkohol predstavlja njihovo edino motivacijo. Naslednja težava se pojavi v odnosih med poročenimi pari. Po času, ki ga preživijo skupaj. se nimajo več radi, ne posvečajo se drug drugemu. Kljub temu, da imajo skupaj otroke, se varajo in vse je v redu, dokler drug ne izve. To opazimo, ko hči očetu pove, da je videla, da je varal mamo. Za molk ji oče obljubi vse.

Vsak živi svojo zgodbo s svojimi težavami in preprekami, a obstaja trenutek, ko na vse to pozabi in se osredotoči le na eno stvar: nastop z orkestrom. Tam se vsi združijo v eno – točko odigrajo in odkorakajo kakor se spodobi. V filmu je prizor nastopa posnet iz različnih zornih kotov, vidi se, kako je dodelan do potankosti. Harmonijo začutimo tudi preko simetričnosti slike in sredinskih kompozicij med nastopom.

Na prvi pogled se zdi, da film nima strukture in povezave zgodb med seboj. A kmalu se razjasnijo motivi in težave, ki se skrivajo pod površino zagorskih glasbenikov. Film se konča na navidezno »naključni« točki v času. Težave niso razrešene, orkester pa se vrača v realnost: »Kar se zgodi na turneji, ostane na turneji«. Majhno zmago na koncu filma doživi zeleni voznik avtobusa. Kljub temu, da mu je na začetku opraskal avtobus, mu glavni voznik zaradi potrt nad zbitim jelenom, prepusti svoje krmilo.

Orkester popelje na prav posebno potovanje. Fotografija Simona Tanška pokaže drugačno perspektivo dogajanja v filmu. Plani so široki, globinska ostrina je visoka. V izrezu ujame več oseb, tako da komunikacija poteka brez izmenjav plana in kontraplana. Prav zaradi tega so kadri daljši in podajo bolj realen občutek za čas. Svetloba in senca v črno-belem filmu z niansami slikata odnose med protagonisti. Na Festivalu slovenskega filma so zasluženo prejeli Vesno za najboljši celovečerni film, najboljši scenarij in najboljšo fotografijo. Luzar je dal priložnost ljudem iz pihalnega orkestra Svea Zagorje in s prepletom komičnega izvirno prikazal tudi tragedije posameznikov.