Skype s prihodnostjo
Znanstvenofantastični filmi idejo potovanja skozi čas pogosto povezujejo z veliko odgovornostjo. Od likov, ki nadnaravno sposobnost pridobijo, je po navadi odvisen obstoj človeštva ali ustroj prihodnje družbe. Potovanja so običajno tudi daljnosežna, avtorji si zamislijo utopične ali distopične svetove. Takšni filmi so produkcijsko tudi zelo zahtevni. V nizkoproračunskem filmu Neskončni dve minuti (Droste no hate de bokura, 2020) režiser Junta Yamaguchi in scenarist Makoto Ueda raziskujeta, kaj se zgodi, ko skupina prijateljev ugotovi, da lahko vidi dve minuti v prihodnost.
Lastnik kavarne Kato po koncu delavnika v svojem stanovanju nad kavarno na računalniškem ekranu opazi samega sebe. Njegov dvojnik trdi, da prihaja iz prihodnosti. Napaka v času se izkaže za resnično, za nenavaden pojav izvejo tudi njegovi prijatelji, ki ga navdušeno začnejo preiskovati.
Tipizirani liki, kot so ljubka natakarica Megumi, čemerni Kato, piflarski Ozawa, frajerski Komiya in nekoliko počasnejši Tanabe, komičnost ustvarjajo tako, da z novo pridobljeno sposobnostjo izvajajo traparije. Igralci so sicer del gledališke skupine Europe Kikaku, ki jo navdihujejo videoigrice, znanstvenofantastični in fantazijski animeji ter mange. Nanje sta se naslanjala tudi Yamaguchi in Ueda: kot v zadnjem prizoru sosedi pojasni Kato, je celotno dogajanje podobno epizodi kultne japonske mange Doraemon, v kateri se istoimenska glavna junakinja robomačka, ki potuje skozi čas, znajde skupaj s preteklo in prihodnjo verzijo sebe. Smešnost pretirane igre še potencira ponovitev vsakega dogodka – če namreč Komiya na ekranu, ki kaže prihodnost, naredi trik s kečapom, mora isti trik ponoviti tudi Komiya v sedanjosti pred ekranom s preteklostjo. Hrupno tekanje po stopnicah med kavarno in stanovanjem ter srečevanje s samimi seboj v preteklosti in prihodnosti se odvije v enem kadru.
Film skozi na videz nedolžna dejanja obravnava tudi vprašanja, ki se postavijo ob ideji potovanja skozi čas. Eno izmed teh je Katovo vprašanje, ali s poznavanjem prihodnosti še odločamo o svojih dejanjih ali le sledimo … Primer tega je recimo Katova napoved, da se bo soseda odzvala povabilu na koncert. Izkaže se, da se je Kato iz prihodnosti zlagal, s čimer pa ne razočara le sebe v sedanjosti, ampak se veriga laži in razočaranja nadaljuje v neskončnost, napake pa ne more popraviti. Četudi želi preteklemu sebi priznati resnico, tega ne more storiti, brez da bi zrušil zaporedje dogodkov v vseh nadaljnjih časovnostih, kar pa bi vplivalo na prihodnost in sedanjost. Protagonisti napovedi pogosto spoznajo le delno, ob vzhičenosti nad uspehom prihodnjega dejanja zgrešijo njegovo posledico, kar bi lahko primerjali s prerokovanji delfskega oraklja v antičnih tragedijah.
Nizkoproračunski film Yamaguchija in Uede v primerjavi z razkošnejšimi produkcijami, ki pogosto bolj kot na vsebino stavijo na drage posebne učinke, prinaša svež pogled na pogosto obravnavano tematiko in s komičnostjo premisli nekatera kompleksna vprašanja o poznavanju prihodnosti.