Spodletel poizkus razvoja

Ustvarjalci kratkega filma Manivelle – poslednji dnevi jutrišnjega človeka (Manivelle – Last Days of the Man of Tomorrow, 2017) obudijo pozabljeno zgodbo nastanka neodvisnega Libanona in vloge Francije v njej. Z znanstvenofantastičnim elementom vitalnega robota, ki ga v 50. letih prejšnjega stoletja v dar prejme navdušeno libanonsko ljudstvo, simbolizirajo prihodnjo dobo razvoja, moči in tehnološkega napredka države. Vendar Manivella podobno kot Libanon doleti pogubna realnost. Ko ostari, postane le nosilec spominov tragične libanonske zgodovine.

Režiser Fadi Baki je z uporabo arhivskih posnetkov proslave ob nastanku neodvisne države, v katere je s pomočjo zelenega platna vkomponiral robota Manivella, in premišljeno montažo dosegel vtis pristnega doživljanja ekstaze ljudstva in začudenja ob nekonvencionalni podobi »novega človeka« – robota, ki pooseblja (tehnološki) napredek novonastale države, neusahljivo željo ljudstva po boljšem in njihov zagon. Vzporednica z resničnostjo je opazna kmalu po začetku filma, ko režiser v idealizirano zgodbo mladega robota zareže s prikazom krutega propadanja ostarelega Manivella. Ta se s ponavljanjem mantre »Jaz sem novi človek« prepričuje, da kljub vsemu ostaja ikona takratne libanonske družbe, v resnici pa nostalgični prikazi njegovih spominov označijo spodletel poskus razvoja države in bedo, v kateri je ostala.

Ideja Manivelle – poslednji dnevi jutrišnjega človeka izhaja iz otroštva Bakija v Libanonu sedemdesetih let. Tri poglavitne sestavine njegovega otroštva – civilna vojna, manija Vojne zvezd in japonske animacije – so pomembno sooblikovale 29-minutni mokumentarec. Bile so namreč temelj za gradnjo lika robota, ki ga je postavil na ulice Libanona po osamosvojitveni vojni. S časovnimi preskoki v prihodnost, v kateri se ostarel robot spominja dni, ko je bil poln zanosa, Baki popisuje nacionalno zgodovino in nastavlja iztočnice za premisleke o stanju v Libanonu danes – tudi o dogodkih po premieri filma, denimo nedavni eksploziji v Bejrutu.