Srečen kot svetnik
Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, 2018) režiserke Alice Rohrwacher inavgurira tradicionalno biblijsko tematiko svetništva. Film popisuje življenje v odročni Inviolati in preko pokrajinske scenografije ustvarja specifično pastoralno atmosfero, ki zaradi bede vaščanov učinkuje surovo in nelagodno. Že zelo zgodaj se pojavijo verski podtoni, ki se subtilno kažejo v prizorih, v katerih ena izmed podanic odkriva verske ikone, ali v sceni, kjer markiza svoje podanike poučuje verouk. Nedvomno tudi ime protagonista, ki je aluzija na biblijskega Lazarusa, doprimore pri ustvarjanju percepcije filma kot moderne svetniške zgodbe. S tem režiserka gradi osnovno logiko filma, ki je utemeljena proti ozadju krščanstva.
Posledično moramo vprašanje Lazzarove sreče razumeti znotraj krščanskih okvirjev. Odgovor lahko delno iščemo v kontrastu z drugimi vaščani. Ti se zdijo najsrečnejši takrat, ko garajo za markizo na poljih, in ne, kot bi predvideli, ko spoznajo prevaro in so se prisiljeni soočiti z bedo sodobnega urbanega življenja. To napeljuje na interpretacijo sreče v odvisnosti od nevednosti, ki se tudi v krščanski tradiciji kaže v izgonu iz raja po zaužitju sadeža z drevesa spoznanja. Tovrstna motivika je prisotna tudi v prizoru, ko Lazzaro in sin markize Tancredi skleneta prijateljstvo, nakar za kosilo jesta sadeže z bližnjega drevesa, in že naslednji dan ju razplet dogodkov loči, izžene iz pravkar najdenega raja.
Toda tovrstno naivno branje sreče ne razloži Lazzarovega primera. Tako v Inviolati kot tudi kasneje Lazzaro ohrani identične lastnosti, ki jih klasično razumemo kot svetniške: je brezpogojno dobrosrčen, ustrežljiv in lahkoveren. Prav tako se jasno loči od drugih bolj tipičnih prebivalcev Inviolate, ki imajo objektivne človeške potrebe. Lazzaro po drugi strani po svojem vstajenju ne čuti ne lakote ne mraza in, kar je najpomembneje – ne stara se. Uide lahko tako biološkim kot časovnim omejitvam sreče, kar mu omogoča poseben odnos do sreče. Obenem pa so v filmu prisotni elementi, ki rušijo nedvoumno svetniško karakterizacijo. Na samem koncu filma Lazzaro pokaže svojo najbolj človeško stran; pod rokami drhali zakrvavi, pred samo smrtjo pa celo potoči solzo. Kljub temu se zelo eksplicitno konstituira kot svetnik s čudežnimi sposobnostmi, na primer, ko mu glasba, ki uide iz nesvetniške cerkve, sledi vse do doma. S tem režiserka učinkovito poglobi krščansko izročilo svetnika kot figure z dvojno naravo – tako s človeškimi dispozicijami, kot tudi z nadnaravnimi zmožnostmi. V nadaljevanju je Lazzaro žrtev dvoma in nezaupanja svoje lastne skupnosti, ki njegovo svetništvo in odsotnost staranja vidi kot zlodejevo delo; Lazzaro je izkoriščen in nerazumljen ne le v Inviolati, temveč še izdatno po prikazu svoje svetniškosti.
Vprašljivo je, kako lahko film v takšnih okoliščinah izkoriščenosti in osamljenosti govori o sreči. Morda lahko vprašanje Lazzarove sreče razumemo kot poseben, vzvišen tip sreče, ki ubeži posvetnim vezanostim. Kljub temu da je bil Lazzaro enako kot Tancredi in prebivalci Inviolate večkrat soočen z realnostjo, sam nikoli ne pride do spoznanja – zaradi česar tudi lahko ostane srečen. Zlorabljene vaščane bi za časa življenja v Inviolati le stežka opisali kot srečne, vendar se zaradi njihovega prehoda z dežja pod kap v mestno življenje zdi, da film namiguje na retroaktivnost sreče. S podobnim mehanizmom se tudi začetna atmosfera bolj in bolj preveša v fiktivno idealizacijo. Edino, kar ostaja konstantno, je Lazzarova neusahljiva sreča.