Tresla se je gora, rodil se je – zmaj

Prihaja zmaj! (Ejdeha vared mishavad!, 2016) je zanimiv preplet mokumentarca, noirja, psihološke srhljivke, groteskne fantastike in sugestibilne fantazmagorije. Svoj suspenz gradi na ravni prepoznavanja arhetipov, misterijev, lucidnih sanj in kolektivnih mitov, se dotika tudi politične zgodovine v Iranu in osebne družinske drame režiserja in scenarista Manija Haghighija. Slednji poleg svoje mame, prepoznavne iranske prevajalke in vodje galerije Lili Golestan, v filmu igra samega sebe.

Pripoved se odvija na otoku Qeshm v Perzijskem zalivu na sredini 60. let 20. st, ko se detektiv Hafizi (Amir Jadidi) odpravi iskat izgnanega političnega zapornika, ki naj bi v zapuščeni ladji sredi puščave naredil samomor. Vraža, da se »žrelo Zemlje ob pokopu trupla odpre«, se izkaže za resnično, saj še isti dan pride do potresa, ki v presledkih zatrese celo pokrajino vključno z dvomi o naravni smrti pokojnika. Da bi detektiv prišel do dna antropološko-geološki uganki, pozove na pomoč hipijevskega tonskega snemalca, ki snema zvoke pokrajine, in geologa, ki s svojimi aparaturami meri »srčni utrip« zemlje. V nasprotju s pričakovanji ne naletijo na nobeno znanstveno razodetje, le na pričevanja o speči kači oz. zmaju, ki naj bi domoval pod starodavnim peščenim pokopališčem, ki se nahaja ob »nasedli« ladji.

Režiser, ki je v Kanadi študiral filozofijo in se skozi svoje delo rad poigrava z različnimi metodami ustvarjanja filmske resničnosti, je pričujoči film posnel kot eksperiment, kako daleč se lahko (za)pelje občinstvo glede na njihove nezavedne želje in pričakovanja. In dejansko naj bi publika v Iranu ob premieri režiserju najprej postavila vprašanje: »In kje se zdaj nahaja zmaj?« Po drugi strani ga je publika festivala Berlinale najprej vprašala, kateri elementi v filmu so resnični, na kar režiser ni želel jasno odgovoriti. Prav epistemiološki in hermenevtični razmak med zahodnim pogledom na svet in vzhodnjaškimi filozofijami pokaže, da eno in edino brezno Realnega ne čepi nekje zunaj, temveč v nas samih. Dokler ne bomo pogledali vanj, so vprašanja o naravi realnosti nesmiselna. Prav zato je mogoče film gledati vsakič znova iz drugega zornega kota: kot psihoanalitično družinsko sago, kot politično-zgodovinsko dramo, kot filozofsko-antropološko alegorijo, kot znanstveno-fantastično pustolovščino, kot hipijevsko burlesko … V filmu je mogoče najti precej metafor in simbolov, ki so spretno umeščeni v posamezne podobe.

Prihaja zmaj! je v formalnem smislu vizualno in zvočno premišljen – do potankosti dovršena vizualna podoba, izjemna scenografija, ki jemlje navdih iz čudovite pokrajine Perzijskega zaliva, zvočni kolaž tradicionalne iranske glasbe in zahodnjaških ritmov, premišljena in duhovita kostumografija. S perspektive racionalistično naravnane zahodne družbe se po scenaristični in dramaturški plati film zdi premalo dodelan, še več – močan poudarek na nejasnosti in psiholoških ter optičnih iluzijah zmede, težko je razbrati rdečo nit pripovedi. Veliko je bizarnih in nelogičnih prizorov, ki pa jih režiser spretno umesti v strukturo, da delujejo verjetni in celo samoumevni – tako se v nekem trenutku izpod tal pojavi dojenčica kot alegorija na skrivnostnega zmaja, ki se prav tako nahaja pod zemljo. Prav tako bizarno delujejo trenutki, ko geolog dojenčico hrani s kapljicami mleka, ki kapljajo iz balona v obliki dojke; ko vaški oftalmolog, ki je obenem šaman in lovilec morskih psov, s svojim jezikom nanaša olje morskega psa direktno na zrklo enega junaka, kar deluje nadvse bizarno, a iz vidika potlačenih zahodnjaških fantazem o »divjem« in »barbarskem« Orientu deluje kot nadvse verjeten vsakdanji pojav.

Prihaja zmaj! je v prvi vrsti psihološko-filozofski projekt Manija Haghighija. S pomočjo osebnih vizij in flashbackov v družinsko preteklost je film zasnoval kot religiozno-politično parodijo, ki jo je uspešno poudaril s pravljičnimi mitemi in družbenimi stereotipi, vzniklimi tako na Vzhodu kot na Zahodu. »Tresla se je gora, rodila se je miš,« je slovenski rek, ki bi povzel njegovo poanto – le da je tu na mestu vprašanje, ali bi morebiti bolj držal rek »Tresla se je gora, rodil se je – ‘Zmaj’«.