Vrabci čivkajo na gluha ušesa

Song Sparrow (2019), nominiranec za oskarja 2021 v kategoriji najboljših mednarodnih kratkih animacij,1 je film Farzaneh Omidvarnie, danske režiserke iranskega rodu, ki s prikazom enega od mnogih tragičnih dogodkov na izviren način približa begunsko problematiko, za katero se zdi, da je ob novih izzivih sveta zopet postavljena v ozadje.

Paradoksalno begunci svojo pot do boljšega življenja pogosto imenujejo “gejm” (gre za figuro nemočnega človeka v kolesju birokracije in tehnologije, ki mora igrati (na srečo), ker mu ne preostane nič drugega)2, a ta je pogosto sinonim za kruto igro brez pravil, ki se nemalokrat konča usodno. Tudi v tem primeru, osnovanem na dveh resničnih dogodkih iz Avstrije in Irske, begunci svoja življenja zaupajo tihotapcu, šoferju tovornjaka s hladilno prikolico, v katero so nameščeni poleg izkoženih živalskih trupel. Nehumane razmere simbolno kažejo na objektivizacijo beguncev, postavljenih ob bok zaklani živini, namenjeni za konzumacijo tistim ljudem, ki si jo lahko privoščijo. Za kontrast proti trpljenju beguncev poskrbi tudi brezskrbno uživaštvo voznika tovornjaka, ki se ob nemočnih klicih na pomoč naslaja nad privlačno avtoštoparko in tako pooseblja ignoranco in malomarnost družbe do iskanja sistemske rešitve problema. 

Uporaba mehkega filca, iz katerega je sestavljen celotni set, od samih lutk pa do pokrajine, omogoča tesnejšo čustveno navezanost na protagoniste, saj ljudje tako material kot figure običajno povezujemo z otroškimi spomini, nedolžnostjo in igrivostjo. Ta emocionalna povezava z lutkami olajša občutenje empatije tudi tistim, ki se jim zdi begunska kriza še vedno dovolj oddaljena, da jim o njej ne bi bilo treba skrbeti. Intenzivnost podoživljanja zgodbe še poveča kombinacija animatronike s tehniko žive akcije, ki lutke prikaže še bolj realistično.

Zaplet, ki je v bistvenem zreduciran na upodobitev doživljanja beguncev v zaprti prikolici, vse od začetnega veselja zaradi upanja na svetlejšo prihodnost pa do prehoda v stanje, ko človek postane človeku volk in je prisiljen v boj za preživetje, omogoča jasen in neposreden prikaz smrtonosnega načina življenja večine beguncev. 

Za nekaj, o čemer že leta čivkajo vrabci na strehi, očitno še vedno ni posluha. Ob čakanju na resen in učinkovit pristop držav so filmi kot je Song Sparrow več kot dobrodošel instrument, ki opominja na pomanjkanje solidarnosti in podpore najšibkejšim članom naše skupnosti.

1. Steikhi, Marhjohn. 2020: »’Song Sparrow’ wins at Cinelebu, qualifies for Oscar 2021«. Dostopno na https://en.mehrnews.com/news/156331/Song-Sparrow-wins-at-Cinelebu-qualifies-for-Oscar-2021; pridobljeno: 5. 12. 2020.
2. Paukovič, Lara. 2020: »Igra, ki jo lahko plačaš z življenjem«. Dostopno na https://www.mladina.si/199021/igra-ki-jo-lahko-placas-z-zivljenjem; pridobljeno: 5. 12. 2020.