Članek je kritika filma Gram srca (2024) Jana Cvitkoviča, ki predstavlja pretresljiv portret življenj odvisnikov skozi dokumentarne podobe, poetični komentar in intimne pripovedi. Avtor skozi osebne anekdote in izkušnje razkriva stigmo, revščino, nasilje ter pomanjkanje topline in varnosti, ki pogosto botrujejo zasvojenosti. Prizori so surovi, iskreni in neolepšani – prikazujejo resnična življenja posameznikov, ujetih v krog odvisnosti. Cvitkovič z uporabo elementov poezije, pripovedi v offu, bližnjih planov in nestabilne kamere ustvari čustveno nasičen in estetsko izrazit filmski jezik. Avtor članka ob tem problematizira predvsem nevarnost pokroviteljskega tona, ki ga je zaznati v poetični pripovedi v offu. Je nelagodje, ki ga gledalec čuti ob tem, posledica avtorjeve napake ali morda ključen del umetniške namere?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!