Članek primerja ljubljansko alternativno sceno osemdesetih let in leningrajski nekrorealizem kot dva lokalno specifična odziva na krizo poznega socializma. V središče postavlja delo Marine Gržinić, katere koncepti omogočajo njuno skupno branje. Izhodiščna teza je, da medijska ekonomija pomanjkanja in nizkotehnološki produkcijski pogoji (8/16 mm, VHS) oblikujejo estetike, ki na novo vzpostavljajo razmerja med telesom, oblastjo in smrtjo. Nekrorealizem Jevgenija Jufita članek interpretira kot »politiko nerazločnega«, ki razgrajuje ideološke reprezentacije, medtem ko video praksa Gržinić in Šmid deluje kot kritični okvir za njihovo reinterpretacijo. Prispevek pokaže, da prehod od avantgardne utopije k (nekro)distopičnim režimom vidnosti sovpada z razpadom ideoloških in reprezentacijskih okvirov ter ga je mogoče misliti skozi koncept nekrodistopije.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!