Članek obravnava dokumentarni film Bele laži (White Lies, 2025) Albe Zari kot primer umetniškega in avtobiografskega raziskovanja družinske travme, lastne identitete in spomina. Avtorica skozi rekonstrukcijo osebne zgodovine odkriva vpletenost svoje družine v sekto Božji otroci (Children of God) in posledice, ki jih je to prineslo. Pri tem vpeljemo koncepta spominskega dela in postspomina, ki nam pomagata razumeti prehajanje travme ter avtoričino lastno delovanje in umetniško ustvarjanje. Z raziskovanjem družinskega arhiva fotografij in VHS-posnetkov ter prek intervjujev z družinskimi člani Alba Zari odkriva svojo lastno zgodovino in identiteto, pri tem pa filmska govorica z uporabo tišine, zamolkov in spoštljive distance vzpostavlja sočuten prostor za razumevanje kompleksnih družinskih odnosov ter medgeneracijskega prenosa travme.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!